“Podnebje mi nikakor ne ugaja in ko mi delo ne gre, me popadajo mračne misli. Z drugimi besedami, pogrešam tvojo bližino, da me nežno ohranjaš pri stvari in ne pustiš, da bi odtaval.” Te besede je Albert Einstein napisal svoji prvi ženi, Milevi Marić Einstein, v pismu iz Milana 2. oktobra 1899.
Nihče zagotovo ne ve, koliko je prva Einsteinova soproga prispevala k njegovim dosežkom. Iz pisem in drugih dokumentov pa je razvidno, da je bila nobelovcu nepogrešljiva sodelavka.
Mileva je bila po rodu Srbkinja, rojena leta 1875 v mestecu Titel. Imela je dva brata. Srednjo šolo je obiskovala ravno še v času, ko je oblast še dovoljevala izobraževanje žensk. Leta 1892 je njen oče zanjo pridobil dovoljenje, da lahko obiskuje predavanja fizike, ki so bila sicer namenjena samo moškim.
Preberite še:
Slovenke, ki so spreminjale svet
Dopolnjevanje
Milevini sošolci so jo opisali kot izjemno bistro, a molčečo in vztrajno osebo, ki je rada prišla stvarem do dna in je zavzeto sledila zadanim ciljem. Imela je tudi boljše ocene kot Einstein.
Albert je bil drugačen, boem, ki je težko sledil normam in smernicam. Oba sta bila l. 1896 sprejeta na katedro za fiziko in matematiko na Politehničnem institutu v Zürichu (današnji ETH) s še tremi študenti: Marcelom Grossmannom, Louisom Kollrosom in Jakobom Ehratom.
Mileva in Albert sta se hitro ujela in začela študirati skupaj. On je raje študiral doma in ni hodil na predavanja, ona pa mu je pomagala, da je dobro sledil študiju.
“Najino skupno delo je zelo dobro”
Med 1899 in 1903 se je potreba po skupnem študiranju odražala v pismih, ki sta si jih pisala med počitnicami. Ohranjenih je 43 Albertovih pisem Milevi in 10 Milevinih Albertu.
V pismu iz avgusta 1899 tako beremo: “Ko sem prvič prebral Helmholtza, se mi je zdelo tako čudno, ker nisi bila zraven, in danes ni nič bolje. Zdi se mi, da je najino skupno delo zelo dobro, zame zdravilno in tudi lažje.”
13. decembra 1900 sta oba znanstvenika predstavila svoj prvi članek o kapilarnem dvigu, a podpisala sta se samo z imenom Albert Einstein, čeprav iz njunega dopisovanja vidimo, da sta med sabo in z drugimi govorila o “najinem članku”.
Zakaj se je Einstein podpisal sam? Radmila Milentijević, nekdanja profesorica na City Collegeu v New Yorku, ki je leta 2015 objavila najbolj celostno biografijo o Milevi, meni, da je bilo to povezano z Einstenovimi težavami pri iskanju zaposlitve in zadostne finančne trdnosti za poroko. Njegova družina in še posebej Albertova mama poroke ni odobravala, ker se ji je Mileva zdela preveč predana znanstvenemu delu, bila pa je tudi tri leta starejša od njega.
Dord Krstić, nekdanji profesor fizike na Univerzi v Ljubljani, je tudi mnenja, da je v tistem času vladal mačizem in da članek, ki bi ga podpisala ženska, v znanstvenih krogih ne bi bil dobro sprejet.
Preberite še:
10 navdihujočih misli slavnega fizika Stephena Hawkinga
Skupaj pri teoriji relativnosti
Vendar je Einstein sam podal dokaz o njunem skupnem znanstvenem delu, ko je v pismu z dne 27. marca 1901 napisal: “Kako srečen in ponosen bom, ko bova skupaj zmagoslavno končala najino delo o relativnem gibanju.”
Peter Michelmore, eden Einsteinovih biografov, je napisal, da je po petih tednih dela na osnovah posebne teorije relativnosti Albert za dva tedna obležal in da je Mileva do konca pregledala članek in ga poslala.
Dr. Krstić pa pojasnjuje, kako je eden od Milevinih bratov, Miloš, pri zakoncih z dojenčkom živel, ko je v Parizu študiral medicino. Spominja se, kako je mladi par ponoči ob petrolejki skupaj reševal fizikalna vprašanja.
Prav tako je dokazano, da je Einstein na nekem srečanju mladih znanstvenikov izjavil: “Potrebujem svojo ženo. Ona rešuje vse moje matematične zagate.”
Preberite še:
Še en velikan, ki je ostal v senci slovenske zgodovine
Patent, ki ga ni podpisala
Leta 1908 sta Albert in Mileva skupaj s Conradom Habichtem izdelala visokoobčutljiv voltmeter, ki ga je Albert v Bernu patentiral na ime Einstein-Habicht. Slednji je Milevo vprašal, zakaj ga tudi ona ne podpiše, na kar je odgovorila z besedno igro: “Zakaj? Ker sva skupaj kot iz enega kamna (v nemščini ein Stein, op. p.).”
Leta 1909 je Einstein dobil profesorsko mesto v Zürichu in osem prvih strani predavanj je napisanih z Milevino pisavo. Sledilo je počasno propadanje njune zveze. Prvi udarec je doživela, ko je Mileva zanosila, a še nista bila poročena. Einstein se ni hotel poročiti, češ da nima službe. Rodila se jima je deklica, a nihče ne ve, kaj se je z njo zgodilo. Glede na to, da se je rodila zdrava, domnevajo, da sta jo dala v posvojitev.
Ko sta se nazadnje le poročila, sta imela dva sinova. Vendar je z naraščanjem njegove slave med njima prihajalo do vse večjih razhajanj. Albert se je zaljubil v svojo sestrično in si poiskal delo v Berlinu, da bi ji bil bližje. Leta 1919 sta se Mileva in Albert ločila.
Sin se spominja njunega skupnega dela
Mileva zatem ni več hotela govoriti o svojem deležu pri moževih znanstvenih raziskavah. Njun sin Hans-Albert pa je hotel stvari postaviti v pravo luč in je biografinji povedal, kako sta tudi po poroki njegova starša znanstveno sodelovala in kako ju je videl, kako sta ponoči skupaj delala za isto mizo.
Mileva je ostala v težavnem gmotnem položaju. Sinova sta prejela denar od Nobelove nagrade (kot se je Mileva ob ločitvi dogovorila), a je njun drugi sin Edvardzbolel za shizofrenijo, kar je prineslo visoke stroške zdravljenja.
Einstein je včasih pozabil na preživnino, tako da se je Mileva borno preživljala s pomočjo inštrukcij.
Biografi in strokovnjaki s področja zgodovine znanosti so pomagali osvetliti Milevino zgodbo. Žal pa Einsteinovi izvršitelji oporoke niso bili v pomoč pri razumevanju njenega življenja, da ne bi “pokvarili legende” o geniju.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
Vera in znanost ne gresta skupaj? Ne drži
Preberite še:
Trije pojavi, ki jih znanost ne zna razložiti
