Čudovita zgodba o tem, kako potrebujemo drug drugegaV teh poletnih dneh sem znova odkril čudovito zgodbo o sreči, ki jo želim podeliti z vami. To je zgodba o deklici, ki je šla na sprehod. Na svojem potepu je našla metulja, ki je – ujet v robidovju – zamahoval s krilci, da bi se osvobodil.
Deklica ga je z vso previdnostjo prijela in ga spustila na svobodo. Ko je bil metulj svoboden, pa se je spremenil v vilo in ta je deklici rekla: “Rada bi se zahvalila za tvoje dobro delo. Prosi me tisto, kar si najbolj želiš. Izpolnila ti bom željo. Povej torej, kaj si najbolj želiš?”
Deklica, presenečena, debelo pogleda in reče: “Rada bi bila srečna. Povej mi, katera je pot, ki vodi do sreče?” Vila ji je na uho zašepetala skrivnost sreče in odletela. Od tega trenutka naprej je bila deklica popolnoma drugačna: vedno je bila vesela. Nihče v vasi ni bil tako vesel kot ona.
Preberite še:
“Živim v nepredstavljivem udobju, čeprav marsičesa nimam”
Ljudje so se začeli zanimati zanjo in so jo zvedavi nenehno spraševali, kako to, da je tako srečna. Ampak deklica se je vedno izmaknila odgovoru in rekla, da je to skrivnost, vilina skrivnost.
Z leti je deklica postala stara in še vedno je bila najsrečnejša oseba v vasi: bila je res srečna starka in to ob dejstvu, da ji življenje ni prizanašalo s težavami in preizkušnjami. V strahu, da bi umrla in odnesla skrivnost s seboj v grob, so ljudje v vasi, bolj kot kdajkoli, vztrajali, da jim razkrije formulo te njene sreče.
Na koncu se je starka nekega dne le odločila, da jim zaupa, v čem je skrivnost. Povedala jim je, da je v resnici to, kar ji je zaupala vila, zelo preprosto.
Vila ji je na uho zašepetala: “Čeprav se imajo ljudje za samozadostne, jim ne verjemi! Vsi te potrebujejo.” Starka je še dodala, da je vedno živela v prepričanju, da jo vsi potrebujejo: “Darovala sem se jim in to me je osrečevalo.”
Preberite še:
Zakaj nas vprašanje: “Kaj si bodo ljudje mislili o meni?” oddaljuje od sreče?
Ne potrebujemo dosežkov in bogastva
Ta zgodba nas uči, da nam za to, da smo srečni, niso potrebni veliki dosežki in drage pridobitve, pač pa nas opominja, kako zelo potrebujemo drug drugega.
Kako pomembno je delati dobro in si medsebojno pomagati! Dobro in pomembno je, da prepoznamo dar, ki nam ga je dal Bog, in ga delimo z drugimi.
Božja ljubezen nas neskončno presega
Čas počitnic je lahko primeren trenutek, da Boga prosimo, da nam pomaga odkriti darove, ki smo jih prejeli.
Papež Frančišek nam v svoji okrožnici Veselite in radujte se pravi, da lahko le z od Boga prejetim darom, ki ga svobodno prejmemo in ponižno sprejmemo, sodelujemo z našimi prizadevanji, da se pustimo preoblikovati bolj in bolj.
Ljubezen med nami, bratstvo med pripadniki enega ljudstva, je znamenje in moč krščanske skupnosti.
Božja ljubezen nas neskončno presega, ne moremo je kupiti s svojimi deli. Lahko jo samo sprejmemo kot dar, kot Božjo pobudo njegove ljubezni.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Maja Pintarič.
Preberite še:
Zakaj sem bila srečna, čeprav sem se morala pred študentski dom odpeljati z vozičkom
Preberite še:
“Treba je živeti skromneje in preprosteje, stvarem reči ne”
Preberite še:
“Vedela sem, da je življenje nekaj več!”
