Aleteia

Zakaj počitnice na morju za mamo majhnih otrok niso počitnice

BOY PLAYING ON THE BEACH
Deli

Morje …

Vse leto ga čakamo in se ga veselimo. Misel na tople, brezskrbne dni ob morju pa nas drži pokonci v temnih, mrzlih zimskih dneh. Idila, kajne? Pa vendar se starši malčkov in mlajših otrok strinjamo, da je včasih biti z otroki na morju vse prej kot to.

Kako je dopust na morju izgledal, ko še nisva imela otrok

Ko sva bila z možem še par brez otrok in sva hodila sama na morje, je najin morski dan izgledal nekako takole: Zbudila sva se, no, ne prav zgodaj, po poznem zajtrku pa počasi odšla proti plaži. Poiskala sva si kotiček goste sence pod borovci in po nekaj trenutkih že v blagodejni senci brala vsak svojo knjigo. Na dopust sva jih vzela kar nekaj. Nekajkrat sva zaplavala, pojedla sadje, ki sva si ga spotoma kupila, pozno popoldne pa sva odšla na večerjo in potem še na sprehod po mestecu ter kakšno večerno pijačko.

In kako je videti dan na morju z otroki

Drži, to je bil res dopust. Z otroki pa stavek “gremo na morje” za mamo dobi povsem drugačen prizvok. Najprej, otroci se na morju zbujajo nadvse zgodaj. No, saj se tudi med letom, še sploh ob vikendih, edino na kakšen šolski ponedeljek jih je včasih treba prav dolgo buditi.

Kaj kmalu potem, ko vstanejo, začnejo padati nestrpna vprašanja. “Mamiiii, kdaj gremo na plažo?” “A gremo kmalu na plažo?” “Gremo že na plažo, jaz se hočem kooooopat!!” Seveda je treba za na plažo spakirati tono stvari. V mojem primeru to pomeni pet velikih brisač, dvoje kopalke za vsakega družinskega člana, torej skupaj deset kopalk, goro hrane – lakota na plaži nastopi zelo kmalu, čeprav je mogoče od zajtrka minilo komaj pol ure – pa da ne pozabim krem za sončenje, posebnih copat za v vodo, rokavčkov za najmlajšo, nekaj steklenic vode, kanglice in lopatke, nekaj knjig in pobarvank, križanke in kakšno družabno igro, recimo potovalni šah ali karte … Če mi na koncu uspe vse prepričati še, da si nadenejo kape s šiltom, imam zmagoslavni občutek, da sem zmagala, čeprav se dan še sploh prav začel ni.

MOTHER AND DAUGHTER ON THE BEACH
SHUTTERSTOCK

Na plaži je dogajanje nadvse živahno

Seveda je treba še pred odhodom na plažo vse namazati s kremo za sončenje, kajti če je pot do plaže malo daljša, nas lahko sonce opeče že po poti. Če pa to slučajno pozabimo narediti, potem je prva stvar ob prihodu na plažo mazanje s sončno kremo. Mazanja s kremo nihče ne mara preveč, a kar se mora, ni težko, pravijo. Nato je treba otroke prepričati, naj počakajo še kakšno minutko, preden poskačejo v vodo, da se krema vendar vsaj malo vpije v kožo.

Sledi navdušen odhod v vodo in živahne minute čofotanja po morju. Najmanj trikrat na minuto jih prekine navdušen “Mamiiiiiii!!!! Glej toooooo ….!!!” (le zakaj ni nikoli na sporedu ati, čeprav je ravno tako poleg njih na plaži kot jaz??), saj moram vendarle budno spremljati vsak obrat v vodi, vsako kapljico, ki jo kdo pošprica naokrog, da o umetnijah plavanja pod vodo in tunkanja sploh ne govorim. Vmes se prikrade tudi užaljen krik, ko kdo koga preveč poškropi, ko kdo koga nenapovedano potunka ali ker je kdo zasedel točno tisto mesto na kamenčkih, kjer bi želel sedeti kdo drug.

No, ko pridejo iz vode, pa so otroci počasi že žejni in lačni, tako da lahko razprostremo že prvo malico. Kaj hitro začnejo padati vprašanja: “Mami, a lahko sladoled?” “Kdaj bomo pa sladoled??” in ko odgovorim na to vprašanje (ali ko dejansko kupimo sladoled), je kmalu na sporedu že drugi odhod v vodo. No, še prej pa seveda odhod do najbližjih igral, pa …

Verjetno je jasno, da do branja knjige nekako ne pridem, naj sta senca borovcev in zvok škržatov še tako mikavna.

Prizori morskih počitnic so v vseh družinah precej podobni

Zdaj, ko nimamo več dojenčkov, si kakšen večer lahko privoščimo tudi že večerni sprehod po mestu ali večerni sladoled. Pa vseeno gremo kar hitro v posteljo, saj nas morje vse kar pošteno utrudi. O zen občutkih z otroki na morju bi težko govorila, tudi če imamo to srečo, da nas ne popika preveč komarjev in da nihče ne zboli ali se ne poškoduje. Vem pa, da je prizor družinskega morja povsod podoben, so le manjše variacije na temo (odvisno tudi od tega, ali družina tabori v šotoru – potem se pojavijo še slab oziroma rahel spanec zaradi vročine in tako dalje).

Ko pa gledam starejše fotografije naše družine z morja, se mi vsakič milo stori, kako smo se imeli fino in kako so bili otroci prisrčni. Prepričana sem, da mi bo čez leta, ko bova z možem spet sama hodila na morje in cel dan brala v senci, kar dolgčas po vsem živžavu. Vsekakor pa bom z razumevanjem gledala mlade družine okrog sebe in morda kakšni nervozni mamici zamrmrala: “Brez skrbi, tudi knjige še pridejo na vrsto …”

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.