Aleteia

Pot v izgorelost: perfekcionizem, pretirana ustrežljivost, nezmožnost reči ne

OVERWHELMED WOMAN
Shutterstock
Deli

Dovolimo si razmišljati, kaj si želimo

Tjaša M. Kos je psihologinja, doktorica psihoterapevtske znanosti, ki zase preprosto pravi, da ljudem pomaga uspešno premagovati življenjske izzive, ki jih doživljajo kot krize.

Za revijo Praznična je spregovorila o izgorevanju, kako do njega pride in kako se z njim soočati. In seveda o dopustu ter o tem, da je bolj, kot ga prilagajamo drugim v družini, pomembno, da ga preživimo tako, kot ustreza nam. Tako ga najbolj osmislimo.

Zakaj ljudje izgorevamo?
Vzrokov za izgorelost je več. V glavnem pa lahko posplošimo, da gre za nesorazmerje med posameznikovimi obremenitvami in njegovimi načini spoprijemanja s težavami. Najpogosteje gre za velike obremenitve, npr. na delovnem mestu, kjer je ob tem prisotno malo nagrad, pomanjkljiva oprema in veliko napetosti med sodelavci in/ali z vodstvom, skratka premalo možnosti za regeneracijo ob dolgotrajnih intenzivnih obremenitvah.

Kako dolg je psihološki proces akumulacije utrujenosti, preden se začne nadaljevati v izgorevanje? Kaj vse pripomore, da hitreje in učinkovito pride do njega?
Raziskave kažejo, da je pri izgorevanju ključno neujemanje oz. premalo ujemanja med značilnostmi osebe in zahtevami delovnega okolja. Tukaj je vključenih res veliko dejavnikov. Zato je nemogoče podati neko natančno časovno oceno. Pomembno je, kakšne so posameznikove značilnosti, predvsem njegova psihična trdnost (t. i. resilience). Pri tem imajo pomembno vlogo posameznikov zdrav življenjski slog, seveda pa tudi njegovi psihološki vzorci. Vemo, da nekateri mentalni vzorci predstavljajo veliko tveganje za razvoj izgorelosti. Takšni vzorci so npr. perfekcionizem in pretirana ustrežljivost oz. nezmožnost reči ne in se postaviti zase na ustrezen način.

Tudi stalno hitenje in časovni pritisk ter soliranje, torej zavračanje tega, da bi prosili za pomoč, je lahko dejavnik tveganja za razvoj izgorelosti.

TJAŠA M. KOS
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Kot sem že omenila, pa je strokovno neutemeljeno iskati “krivdo” zgolj pri posamezniku. Vselej gre za interakcijo, sovplivanje med osebo in značilnostmi okolja.

Raziskave, pri katerih je vodilna prof. Maslach, opozarjajo na šest dejavnikov v okolju, ki so izrazito škodljivi in predstavljajo veliko tveganje za razvoj izgorelosti. Med njimi največ vemo o prevelikih obremenitvah. Velika količina dela, malo časa, visoka zahtevnost so elementi, ki predstavljajo veliko tveganje, še posebej če so takšne razmere trajne. Ljudje smo sposobni velikih obremenitev, če so te časovno omejene. Če pa se ekstremne obremenitve nadaljujejo skozi daljši čas ali če nimamo informacije, kdaj se bodo končale, pa je to velika obremenitev.

Pri izgorelosti gre za sovplivanje več dejavnikov: od značilnosti osebe do značilnosti okolja. Če želimo uspešno delovati proti izgorelosti, bo torej optimalno, če bomo naslovili tako posameznika kot tudi okolje.

TJAŠA M. KOS
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Stres je predhodnik izgorevanja. Kaj naj storimo, da se ne bo poglobil? 
Zelo pomembno je, da delujemo preventivno. Kot tolikokrat velja, da je laže preprečevati kot zdraviti. Zato je pomembno, da usvajamo navade zdravega življenjskega sloga, ko smo v dobri formi.

Eden izmed na videz najlaže dosegljivih ukrepov je, da poskrbimo za zadostno količino spanja. Naravnost osupljivo je, da raziskave kažejo, da si v hlastanju za čim boljšim časovnim izkoristkom krajšamo spanje. Raziskave kažejo, da le redkokdo v aktivni populaciji dejansko spi osem ur, kar bi bilo za večino ljudi optimalno. Prav spanje pred polnočjo je posebej kakovostno in regenerativno za organizem. In vendar se v praksi pokaže, da se ljudje danes pri nas le redko odpravijo spat pred polnočjo.

Klienti, ki prihajajo k meni, pogosto pravijo, da šele zvečer, ko se vse umiri, pride tisti čas, ki ga imajo zase. In jim je nekako škoda iti spat. Ali pa razlagajo, da se lahko šele potem, ko vsi zaspijo, res nemoteno posvetijo delu. Da “padejo noter”, pravijo.

Ko so v neki ameriški raziskavi vprašali ljudi, kaj bi naredili, če bi dobili dodatnih pet ur v dnevu, jih, presenetljivo, večina ni odgovorila, da bi se končno naspali ali da bi počeli kaj zabavnega s prijatelji ali bližnjimi. Večina jih je odgovorila, da bi bilo to super, ker bi potem lahko še več – delali. Pri tem pa je treba upoštevati, da nas prav spanje najbolj regenerira.

 

Celoten intervju si lahko preberete v reviji Praznična

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.