V slovenski zgodovini imajo zelo pomembno vlogo Brižinski spomenikiTo so rokopisi s krščansko vsebino, ki so nastali med letoma 972 in 1039, in veljajo za najstarejša slovenska besedila in najstarejša slovanska besedila, napisana v latinici.
Ko nekateri prvič slišijo izraz Brižinski spomeniki, pogosto napak menijo, da gre za nekakšne kamne, v katere so vklesane prve besede v slovenskem jeziku.
Ne kamni, ampak rokopisi
A v resnici ne gre za kamne, ampak pergamentne rokopise. Izraz spomeniki je le dobesedni slovenski prevod nemške besede denkmal oziroma latinske besede monumentum, ki sicer pomeni spomenik, a tudi star pisni vir.
Preberite še:
Spoznajte prvega kardinala slovenskega rodu
Rokopisi so bili dolgo shranjeni v samostanu svetega Korbinijana v Freisingu. Slovenski slavist in literarni zgodovinar Anton Janežič je leta 1854 Freising poslovenil v Brizno oziroma Brižnik (pozneje so se uveljavila tudi imena Brižinje, Brižine ali Brižinj), rokopise pa poimenoval Brižinski spomeniki. Janežič je bil tudi prvi, ki je Brižinske spomenike prevedel v sodobno slovenščino.
Odkritje rokopisov
Brižinske spomenike so odkrili leta 1807. Bili so del pergamentnega zbornika, ki je iz prej omenjenega samostana leta 1803 prišel v Bavarsko državno knjižnico v Münchnu.
Rokopise še vedno hranijo v tej knjižnici. Drugam so odšli na razstavo šele v 70. letih preteklega stoletja, in sicer v Vatikanski muzej, in maja in junija 2004 v Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani.
Preberite še:
To je samostan, v katerem je deloval sloviti slovenski pridigar
Zgodnja slovenščina
Med slavisti in jezikoslovci se je kmalu uveljavilo mnenje, da rokopisi sodijo v zgodovino slovenskega jezika, to je, da so napisani v jeziku (alpski slovanščini), iz katerega je pozneje nastal slovenski jezik, oziroma so napisani v zgodnji slovenščini.
Tako je najpomembnejši slavist prve polovice 19. stoletja Čeh Josef Dobrovsky izdajo rokopisov zaupal slovenskemu jezikoslovcu Jerneju Kopitarju, saj je menil, da gre za novo odkritje v območju kranjsko-slovenske književnosti, ki je napisano v koroškem narečju. Leta 1836 je Kopitar dokazal, da so res pisana v slovenskem jeziku.
Pozneje so se pojavljale teze, ki so rokopise skušale umestiti na območje nekdanje Velike Moravske in znotraj tradicije stare cerkvene slovanščine, a se zaradi pomanjkanja dokazov niso uveljavile.
Preberite še:
Slovenski samostan, v katerem je tretja najstarejša lekarna v Evropi
Čas nastanka
Glede na to, da so rokopisi napisani v pisavi, ki se ji reče karolinška minuskula, znanstveniki predvidevajo, da so nastali med letoma 972 in 1039, najverjetneje že pred letom 1000.
Besedila so napisana na podlagi še starejšega besedila, ki je morda nastal že v 9. stoletju in je povezan s samim začetkom pokristjanjevanja prednikov Slovencev.
Pripomočki za pokristjanjevanje
Brižinski spomeniki so bili torej pripomočki pri širjenju krščanstva med predniki Slovencev in so najverjetneje nastali v dolini reke Möll (slovensko Molna), danes na avstrijskem Koroškem, čeprav se pojavljajo tudi mnenja, da so nastali na ozemlju okrog Vrbskega jezera.
Nekateri menijo, da so Brižinski spomeniki nastali v času freisinškega škofa Abrahama, ki je služboval v letih 957 in 993/994.
Preberite še:
Revolucionarna misijonarja, ki sta pokristjanjevala Slovane
Trije rokopisi
Brižinski spomeniki so trije. Prvo in tretje besedilo je spovedni obrazec, drugo pa pridiga o grehu in pokori. Ta, ki ima največ sorodnosti s staro cerkveno slovanščino, velja za najpomembnejše od treh.
Prepisov besedil je več. Poglejmo si enega od njih. Gre za začetek drugega Brižinskega spomenika.
Ecce bi detd nas ne zegresil, te vueki gemu be siti, starosti ne prigemlioki, nikoligese petsali neimugi, ni slzna teleze imoki, nu u vueki gemu bi siti.
Prevod v sodobno slovenščino: Če bi ded naš (Adam, op. p.) ne grešil, bi mu na veke bilo živeti, starosti ne prejeti, nikoli skrbi imeti, ne solznega telesa, temveč na veke bi mu bilo živeti.
To je prepis začetka tretjega Brižinskega spomenika.
Jaz ze zaglagolo zlodeiu i uzem iego delom, uzem iegom lepocam; tose uueruiu u bog uzemogoki i u iega zin i u zuueti duh.
Jaz se odpovem zlodeju in vsem njegovim delom in vsem njegovim lepotijam. Tudi verujem v Boga vsemogočnega in njegovega sina in svetega Duha.
Glavna vira: Igor Grdina, Kritični prepis; Marko Snoj in Marc L. Greenberg, O jeziku slovanskih prebivalcev med Donavo in Jadranom v srednjem veku (pogled jezikoslovcev), Zgodovinski časopis, leto 2012, št. 3‒4
Preberite še:
Mladi na taboru “najprej doživijo šok, ko vidijo v kakšni bedi lahko ljudje živijo”
Preberite še:
“Dokler kot noji glave tiščimo v pesek, bo nad Cerkvijo bdel črn madež”
Preberite še:
11 zavetnikov za bodoče srednješolce
