Pred kratkim smo z našo družino sedeli za mizo v gostilni in čakali na kosilo, dokaj pogost prizor, vsaj med počitnicami. Bila sem že utrujena od nenehnega opozarjanja otrok, naj vendarle malce “stišajo jakost”, se umirijo, nehajo prerekati in nasploh naj ne bodo tako zelo živahni.
Zakaj so samo naši otroci v lokalu tako glasni in živahni?
Ozrla sem se naokrog po lokalu in opazila, da še pri nekaj drugih mizah sedijo družine s podobno starimi otroki, nekateri so bili tudi mlajši od naših. Nikjer ni bilo takega cirkusa kot pri naši mizi. “Vidim veliko otrok v tem lokalu, a se nobeni ne obnašajo tako grdo kot vi!” sem bila huda.
Resnično sem razmišljala, kaj je vzrok temu. To, da niso navajeni nedomačega okolja za kosilo, ne more biti krivo, saj že od malega hodimo dokaj pogosto, vsaj na izletih, na kosilo nekam ven. Za prav silno nevzgojene jih tudi nimam, saj se precej trudimo, da bi jim privzgojili vsaj neke osnove lepega vedenja. Zaradi šole niso mogli biti nervozni, saj so vendar počitnice. Utrujeni ali neprespani tudi ne, iz istega razloga. Stranišče je bilo zraven, torej ni bila kriva kakšna posebna potreba. Razen tega, da smo bili malo lačni, torej nič posebnega.
Preberite še:
Generacija Z ‒ poznate značilnosti mladih, rojenih med letoma 1995 in 2010?
Pametni zaslon = pametna rešitev?
Potem pa mi je mož rekel: “Ali ne vidiš, da imajo vsi otroci v rokah telefone?” In tedaj sem to opazila tudi jaz. Vsi otroci pri sosednjih mizah so dejansko gledali v neke vrste zaslon. Nekaterim so starši kazali kakšno stvar na telefonu, drugi so imeli pred sabo kar svoj telefon ali tablico. Pridušeno so se slišali zvoki risank, v katere so strmeli kot začarani.
Stvar mi je postala takoj jasna: otroci so za mizo seveda lahko tiho in sposobni biti mirni, samo pred zaslonček te ali one vrste jih je treba posaditi! Dogajanje na telefonu ali tablici, pa naj bo to igrica, risanka na Youtubu, ogledovanje fotografij ali še kaj drugega, jih seveda popolnoma potegne vase, zato se na okolico sploh ne odzivajo več.
Priznam, stvar je zelo mikavna in kot mamo me včasih zamika, da bi tudi midva z možem lahko v miru počasi pojedla ali poklepetala med kosilom, pa čeprav so zraven tudi najini otroci. A kar zadeva pametnih naprav v povezavi z otroki, sva – preprosto povedano – proti. Kar ne pomeni, da jim kdaj ne pokaževa kakšne fotografije, članka ali da kdaj pa kdaj skupaj ne pogledamo kakšnega videospota. Da pa bi jim v roke dala svoja telefona in si na ta način “kupila” mir in tišino, tega ne počneva.
Preberite še:
“Pri otrocih želimo le odličnost. Prepoznati jih moramo v njihovi nemoči”
Raje živahni kot omamljeni
Glede na vse raziskave, o katerih pišejo v povezavi s škodljivostjo pametnih telefonov za mlajše otroke (zasvojenost je podobna kot pri kokainu in drugih drogah, najhujše pa vpliva prav na otroke, ki se jim možgani šele razvijajo), se nama preprosto ne zdi prav, da bi jim to dovolila že sedaj, pa čeprav se zdi, da to počnejo skoraj vsi drugi. Glede na to, kakšni so izgledi, bodo prej ali slej tako ali tako vsi imeli pametne telefone, tako da si želiva stvar odložiti, kolikor se le da.
Ali si torej želim, da bi bili najini otroci, recimo pri mizi v gostilni, mirni, neopazni, “skulirani”? Vsekakor. Ali sem pripravljena plačati ceno in to doseči s tem, da jim dovolim strmenje v zaslon, od katerega bodo povsem omamljeni, zagotovo nemoteči, a po drugi strani apatični kot duhovi, tako rekoč “zadeti”? Ne.
Na družinskem vidiku našo družino torej čaka še kar nekaj opozarjanja, pogajanj, umirjanja in prošenj za lepo vedenje pri mizi. Ne nazadnje pa sva njihova starša in je to tudi najina naloga, četudi ne vedno najlažja.
Preberite še:
5 navad za čist in pospravljen dom z majhnimi otroki
Preberite še:
Kako otrokom pomagati, da bodo preživeli kulturo všečkanja
Preberite še:
Otroci in gledanje televizije: razlogi za in proti
