Namesto potujoče Cerkve po zgledu sv. Pavla in apostolov imamo strukturno Cerkev
Cerkvi manjka poguma
Čeprav je krščanstvo edina alternativa tej globalni dekadenci, je Cerkev od tega direndaja odmaknjena in zaprta v svoj krog. S ponavljanjem enih in istih pobožnosti nagovarja samo zveste nedeljnike v pretežni starosti od 50 let navzgor. Cerkev je v dirki s preostalim svetom ostala daleč zadaj in govori jezik, ki mu nihče noče ali ne more prisluhniti.
***
Preberite še:
“V cerkev ne bom hodil, saj nočem biti v družbi hinavcev”
Neprepoznavnost Jezusa
Najhujši problem Cerkve in krščanstva je neprepoznavnost Jezusa. Nemogoče ga je uzreti pod pobožnjakarsko navlako, ki celo mnoge kristjane odvrača od cerkve in ne hodijo k maši. Kot bi se Cerkev bala razkriti fascinantno Kristusovo podobo. Zdi se, da škofje ne premorejo dovolj samozavesti in poguma, da bi predstavili Jezusa tako, kot se je predstavil sam. Z avtoriteto, ki pristaja samo Bogu, je sebe imenoval Jaz sem: “Jaz sem življenje in vstajenje. Jaz sem luč sveta. Jaz sem edina pot k Bogu. Jaz sem resnica”.
Besedi “Jaz sem” sta sveti besedi, ki pristajata Bogu, in Jezus ju je povzel po svojem Očetu, ki se je Mojzesu v gorečem grmu predstavil kot “Jaz sem, ki sem”. S stavkom “Jaz sem” dokazuje Kristus svoje božansko poreklo, da je Bog od Boga. V nasprotju s tem močnim, avtoritativnem, a vendar ljubečim Kristusom častimo nekega pomehkuženega Jezusa, ki se ga ne upamo povabiti s seboj v družbo, saj nam je zaradi njegove šibkosti nerodno. Vse okoli nas je večje in pametnejše od njega. Ko se poslavljamo od sogovornika, ga spet nekam skrijemo in izrečemo oni puhli adijo; puhli zato, ker si ne upamo izreči zbogom, da nas ne bi kdo pisano pogledal. Včasih nas je sram tudi lastnega krščanstva. Vsa čast tistim, ki nosijo okoli vratu ali imajo v avtu na vidnem mestu križ. S tem javno potrjujemo svojo identiteto, da smo nekdo in nekaj.
***
Preberite še:
Fulton Sheen o milijonih, ki sovražijo Katoliško cerkev
Preberite še:
Da katoličan verjame v Boga, je jasno. Pa mora verjeti tudi v Cerkev?
Stopiti med ljudi
Nepoznavanje in podcenjevanje bibličnih dogodkov ima svoje vzroke. Med njimi je umik Cerkve v svoj lastni svet, ki ne živi med ljudmi, temveč znotraj same sebe. Stopiti med ljudi ne pomeni imeti mašo in pridigo na Brezjah ali voditi skupino romarjev v Rim. Ljudje, h katerim smo kristjani poslani, živijo zunaj Cerkve. Klic stopiti med ljudi je namenjen tudi laikom, ne samo škofom in drugim duhovnikom. Saj bi stopili na pot misijonarstva, a imamo tako kot mladenič, ki ga je Jezus povabil med svoje učence, celo vrsto izgovorov.
***
Naravnost v osje gnezdo
Pogrešamo pa v besedah oznanjevalcev Kristusa močne in goreče besede. Tudi take, ki razgaljajo družbeno nepravičnost, pokvarjenost in hinavščino. Posebej še, če je nečedno ravnanje povezano z oblastjo in vplivnimi politiki. A takega tveganja, razen nekaj izjem, v današnji cerkveni govorici ni. Nič takega ni, kar bi pritegnilo pozornost neverujočih in vseh tistih, ki jih Cerkev ne zanima. Da ne bi prestopili meje korektnega v cerkveni govorici, se držimo varnih papeževih besed in navedkov iz Svetega pisma, ki ne prihajajo iz srca in pogosto dolgočasijo tudi vernike.
Med dnevnimi novicami, ki jih dobivamo skozi cerkvena občila, so mnoga namenjena promociji škofov in njihovih dejavnosti. Vse v bolj ali manj istem okolju krščanske skupnosti, ki pa se iz dneva v dan manjša. Nobenega pogumnega izstopa Cerkve v svet ni videti in čutiti. Nobenega razburjenega odziva sekularne javnosti na odkrite in nujno potrebne besede cerkvenih predstavnikov ni. Zato tudi ni nobene prebujene in resnične pozornosti zunanjega sveta do Cerkve. Namreč take, kakršna bi morala biti po vzoru sv. Pavla in apostolov, ki so pogosto vstopali naravnost v osje gnezdo. Vse izrečene besede se vrtijo in ponavljajo znotraj verujočega občestva in ne prodrejo do src onih, ki so zunaj.
Namesto potujoče Cerkve po zgledu sv. Pavla in apostolov imamo strukturno Cerkev, negibno, zaprto v škofijske dvorce in pisarne s tajnikom in šoferjem.
***
Objavljene misli so izseki članka, ki je bil objavljen v Slovenskem času (junij 2018), prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Cerkev in spolnost: Gre res le za skupek prepovedi?
Preberite še:
Hej, duhovniki, ali želite, da se milenijci vrnemo v Cerkev?
Preberite še:
“Ne bom več hodil v cerkev!”
