Aleteia

“Pušica” – zbiranje denarja med sveto mašo – ima globok pomen! Spoznajte ga

ZBIERANIE NA TACĘ
Shutterstock
Deli

Pušica je precej več kot le nabirka za vzdrževanje svetišča. Od začetkov Cerkve je pomemben del liturgije, ki jo Cerkev obhaja

Malo zacinglja in pred nami se pokaže rdeča mošnja, v katero diskretno spustimo denar. Najbrž v tem uživajo samo otroci, ki s ponosom vržejo svoj evro. Preostali, vključno s pobiralcem, običajno čutimo neko nelagodje. Malo tudi zato, ker ne vemo, kakšen pomen ima pobiranje darov. Slavna pušica pa ima pomen, in to že od davnih časov.

Že na začetku Apostolska dela govorijo o globokem občutku odgovornosti vernikov za Cerkev in drug za drugega:

“Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem.” (Apd 2, 44-46)

Iz besedila sicer ni razvidno, da je imelo zbiranje denarja svoje mesto v času liturgije, ampak nam Luka vseeno nazorno prikaže povezavo med evharistijo in skupnostjo. V času sv. Justina (umrl leta 165) pa je zbiranje darov že sestavni del svete maše. Justin v svoji Apologiji takole opisuje potek in cilj:

“Kdor lahko in ima dobro voljo, daruje dari, kakršne hoče in more, pri čemer se vsa zbirka da v roke predstojniku. On to deli med sirote, vdove, bolnike in vse, ki trpijo pomanjkanje.”

LOAF BREAD
Marie ACCOMIATO I CIRIC I CPP

Pušica – stalen del bogoslužja

O zbiranju darov govorijo tudi zapisi Tertulijana in sv. Ciprijana (2., 3. stoletje). Oba nabirko poznata kot sestavni del liturgije, ki je povezan s pripravo darov kruha in vina, ki bosta kmalu postala Telo in Kri Kristusa. Skupaj s kruhom in vinom so k oltarju prinesli tudi druge darove.

Na tak način se Cerkev (skupnost verujočih) vključi v Gospodovo evharistično delo. On se pri maši daruje Očetu in nam, mi pa v to daritev vključujemo sami sebe – sadove našega dela, truda, vsakdanjega življenja. Kakor nam na pomoč prihaja Jezusova daritev, gremo mi na pomoč bratom in sestram, ki nas potrebujejo.

Sčasoma so darove začeli namenjati tudi za potrebe bogoslužja in misijonske dejavnosti, med katero je tudi skrb za duhovnike. Prevladovati so začeli darovi v obliki denarja, ker je bilo z njimi lažje upravljati v večjih skupnostih. Kljub temu je običaj prinašanja darov – raznih predmetov in hrane – ostal del bogoslužja vse do XI. stoletja.

Moj dar postane del Jezusove pashe

Sodobna pušica ima torej dolgo tradicijo. Od začetkov je bilo to liturgično dejanje in je imelo svoj globok duhovni smisel. Skupaj z evharističnimi darovi prinašamo svoj materialni dar, za katerega smo v vsakdanjiku pošteno delali.

Na ta način moje običajno, vsakdanje življenje postane del Jezusove pashe. S tem se povezuje povabilo: “Molite, bratje in sestre, da Bog vsemogočni Oče, sprejme mojo in vašo daritev …” in prošnja iz evharistične molitve: “On naj nas spopolni za večno daritev tebi.” Dobro se je spomniti na to, ko bomo naslednjič vrgli v pušico.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.