Aleteia

Klic na pomoč: Družina s šestimi otroki ostala brez očeta

ŠTEFKO KOLIČ
OSEBNI ARHIV
Deli

Bog je vedno bil in je med nama, včasih kot Oče, drugič kot Sodnik, spet drugič kot Usmiljeni, vendar je vedno bil, čeprav se včasih zdi, da je tam daleč nad oblaki, je pred leti v intervjuju dejal Štefko Količ

Letalska nesreča v Bovcu je preteklo nedeljo terjala življenje Štefka Količa, predanega moža, pozornega očeta šestih otrok in strastnega letalca.

Štefka opisujejo kot moža globoke vere, pogoste molitve in tisočerih idej. Vedno je rad pomagal, ko je kdo pomoč potreboval. Kljub mnogim obveznostim in številčni družini sta z ženo Matejo nesebično darovala svoj čas in vodila več zakonskih skupin, pričevala ter mnoge pare navdihovala za gradnjo trdnih odnosov.

Pred leti se je Štefko z velikim zaupanjem v Božjo previdnost podal na samostojno podjetniško pot in tako s trdim delom vzdrževal številčno družino. Prav zato je družina ob njegovem nenadnem odhodu h Gospodu ostala v toliko večji stiski in negotovosti.

Pomoč družini Količ

Svojo pomoč družini, ki je ostala brez očeta, lahko nakažete na:


Župnijska Karitas Brežice, Cesta prvih borcev 34, 8250 Brežice

TRR: SI56 0237 3009 2546 466 (račun je odprt pri NLB)

Koda: CHAR

Sklic/referenca: SI99

POZOR! Na položnici pod namen nakazila obvezno napišite “Donacija družini Količ”.

V branje pa ponujamo delček intervjuja z zakoncema Količ, ki je bil marca 2016 objavljen v reviji Družina in Življenje.

Kdaj in kako sta se osebno srečala z Jezusovo zgodbo ter kdaj sta razumela, da vaju Gospod vabi, da mu dovolita, da se njegova zgodba preplete z vajino?
Mateja: Jezus se je vgrajeval vame, odkar pomnim. Duhovne vaje, ki sem se jih udeleževala, so oblikovale v meni oseben odnos z Bogom. Gotovo pa je bil temeljni seminar skupnosti Družina in Življenje (DiŽ), ki sva se ga udeležila leta 2003 v Veržeju, neka prelomnica na področju mojega osebnega odnosa z Gospodom in najine skupne hoje z njim.

Sveto pismo ni bilo več knjiga, ki le krasi polico. Postalo je knjiga, po kateri meni osebno in nama skupaj vsak dan znova govori Gospod. Naročena sva tudi na Besedo med nami. Svoje življenje sva izročila Gospodu, da naju vodi. Udeležila sva se seminarja Prenove v Duhu in seveda postala redna udeleženca vseh DiŽ-evih nadaljevalnih seminarjev. Teh se vedno znova zelo veseliva in dajo nama vedno novih moči, nove snovi in poguma za gradnjo odnosa.

FAMILY KOLIČ
OSEBNI ARHIV

Moram pa zase reči, da sem trd oreh in sem res hvaležna Gospodu, da ima toliko potrpežljivosti in usmiljenja z mano. Nenehno me obsipava s številnimi blagoslovi in milostmi, jaz pa vse preveč mlačno stopicam za njim! Seveda pa sem hvaležna tudi možu, ki me vedno dviguje s svojim večnim optimizmom!

Štefko: Ko sem gledal za puncami, sem si rekel, da mora moja biti verna, ker meni vera veliko pomeni. Jezusa sem povabil v svoje življenje zelo zgodaj, vendar je to prijateljstvo z njim nikoli končana zgodba. Dobro, da on pri tolikih mojih stranpoteh in spodrsljajih še ni obupal.

Vendar pa kot pravi Sveto pismo: “On ostaja zvest.” Tako je posledično tudi v odnosu z Matejo Bog vedno bil in je med nama, včasih kot Oče, drugič kot Sodnik, spet drugič kot Usmiljeni, vendar je vedno bil, čeprav se včasih zdi, da je tam daleč nad oblaki.

Na poti življenja se vama je pridružilo šest otrok. Kako se počutita v vlogi staršev za naše razmere dokaj številne družine? Kakšen dar so za vaju otroci – kako vama srce igra, ko molita zanje?
Mateja: Bogu hvala za najine otroke: Lenarta (19), Manco (17), Roka (15), Vida (11), Lucijo (9) in Janeza Pavla (6)! Biti mama je zame nadvse lepo in odgovorno poslanstvo. Lagala bi, če bi rekla, da ni velikokrat tudi naporno.

Oba sva si želela več kot dva otroka, nisva pa nikoli točno dorekla, koliko si jih želiva. Prvi trije so prišli kot po maslu. Samo pomislila sva na naslednjega in že se je želja uresničila.

Iskreno rečeno sem jih vedno bolj sprejemala kot nekaj samo po sebi umevnega. Potem pa se je zataknilo. Sledila je lekcija: otroci so dar, velik Božji dar. In sem bila ponovno in še bolj hvaležna za vsakega od prvih treh.

In smo molili za četrtega. In je v nebesa prišel še en naš angelček. Nato naju je Gospod blagoslovil in se je rodil Vid, dve leti za njim pa še Lucija. Potem sva si rekla, da bo to dovolj, saj sem že tudi dovolj stara …

Pa je imel Gospod drugačne načrte in nama je poslal svoj blagoslov, utelešen še v Janezu Pavlu (ravno po seminarju o Teologiji telesa svetega Janeza Pavla II.), skupaj z ljubečo in spodbudno popotnico Božje besede, da so se v hipu razblinili vsi dvomi in pomisleki, ki so se pojavili v meni, ko se je napovedal.

Kar zadeva veliko družino, nimam slabih izkušenj glede pripomb drugih ljudi. Pravzaprav smo bili največkrat deležni besed občudovanja, spodbude, pohvale povsem tujih ljudi, ki so nas srečevali v trgovini, na ulici, v šoli … Ko zdravi otroci odraščajo, pa se mi zdi, da molitev zanje postaja vedno bolj pomembna in goreča …

Štefko: Imava torej enega angelčka v nebesih, tako da smo popolni (7). Sva pa tudi botra Mesginu Abarenu iz Etiopije, tako da imava zraven otroških slik nad vrati tudi njegovo. Vedno sem govoril, da bi rad imel vsaj tri otroke, vsaj toliko, kot nas je bilo doma, kjer smo radi rekli, da “od viška glava ne boli”. Sicer pa imamo doma blagoslovljeno vodo, ki jo sam redno uporabljam in z njo blagoslavljam ženo in otroke.

 

Celoten intervju lahko preberete tukaj.

Preberite še:
Molitev za pogum
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.