Ena izmed oseb, ki je imela priložnost, da je “ustavila” kolo mojega vsakdanjika, je bila moja dobra prijateljica, ki je pred leti nenadoma hudo zbolela. Skozi njeno borbo za življenje sem prišla do spoznanja, kako dragocen in čudovit dar je vera, ki jo je ves čas nosila globoko v sebi.
Pred nekaj tedni pa sem imela priložnost spoznati osebo, ki je imela popolnoma drugačne poglede na življenje, kot jih imam sama. Od presenečenja nad iskreno izpovedjo sogovornika sem najprej obstala, nato pa se zalotila, da ga obsojam.
Preberite še:
Je to najbolj nenavaden poklic za moškega?
Nisem si mogla pomagati, želela sem ga “razsvetliti” in mu dopovedati, da je glede nekaterih življenjskih vprašanj v globoki zmoti, saj da svet še zdaleč ni tak, kot ga vidi on, ter da na življenje ne moremo gledati zgolj in samo skozi očala razuma.
Vse, kar mi je tisti trenutek padlo na pamet, je bila prispodoba z razbojnikom Ceferinom (literarni lik iz Zvezdice Zaspanke), ki je imel kamen namesto srca. Nastopil je trenutek, ko nisem vedela, kaj naj pravzaprav rečem, iskala sem prave besede, s katerimi bi utemeljila svoje mnenje, pa jih v tistem trenutku sploh nisem našla.
Preberite še:
Zakaj mi tega nisi prej povedala?
Pozneje, ko je od najinega srečanja minilo že kar nekaj časa, sem prišla do globokega spoznanja, da nikoli ne moremo načrtno spreminjati ljudi okoli sebe, temveč jih moramo sprejeti takšne, kakršni so, jih spoštovati in jim zgled vere dati izključno s svojim življenjem. Šele takrat se lahko resnično dotaknemo njihovega kamnitega srca ter dosežemo, da se spremeni v utripajoče srce.
Članek je bil objavljen v rubriki Mladi val tednika Družina, št. 34.
Preberite še:
Materinstvo in/ali/je kariera?
Preberite še:
Stiske najstniških mamic. So tudi za vas črne ovce?
Preberite še:
Konec novic z naslovom: Spali bomo eno uro dlje
Preberite še:
Na to priložnost je čakal več kot 30 let
