Aleteia

Ženske si znamo stvari zelo zakomplicirati

ANA PAVEC
TINA MARTINEC SELAN | ALETEIA
Deli

O izzivih materinstva z mamo šestih otrok Ano Pavec

Ana Pavec je žena, mama šestih otrok (stari so 10, devet, sedem in pol, pet, tri leta in najmlajši dva meseca). Je poklicna prevajalka in doula ‒ od leta 2009 spremlja ter podpira mame in pare v obporodnem obdobju. O materinstvu in spremembah, ki jih prinaša, piše tudi na svoji spletni strani.

Ponosna je na to, da je kljub izzivom velike družine ohranila vedrino in veliko energije. S podporno skupino za mamice in pisnimi spodbudami, ki jim jih pošilja, pa si prizadeva, da bi k temu pomagala tudi drugim mamam. V njen klub S teboj sem se lahko brezplačno prijavite in prejemate njene spodbude za mamice tudi vi, prijavite pa se lahko na tej povezavi.

O tem, kako je biti mama šestih otrok, in o manj idealnih plateh materinstva smo se z Ano pogovarjali v intervjuju za Aleteio.

V enem izmed vaših člankov ste zapisali: “Telo prosi, moleduje in na koncu še zahteva, da se ustavimo in mu namenimo pozornost.” V današnjem času se veliko govori o izgorelosti. Ali lahko do izgorelosti pride tudi pri mami, ki je – kot mnogi pravijo – “samo” doma z otroki?
Zagotovo in o tem se premalo govori. Z mamicami se dobivamo že osmo leto v skupini, kjer lahko v varnem okolju spregovorimo o vsem, kar nas tare. In ugotavljamo, da je v enem samem dnevu toliko drobnih stvari, ki jih opravimo, za katere se kar misli, da so samoumevne in da se jih opravi sproti, mimogrede. Predpostavljamo, da to pa res ni nič takega.

In imamo zato občutek, da smo stalno v zaostanku …
Tako je. Očitamo si, da ko smo doma že navsezgodaj postorile kup stvari, ko smo razvozile vse otroke v šolo in vrtec ter hitimo potem na službeni sestanek, da je čudno, da smo nervozne, da imamo kar neko kepo v želodcu, da stvari včasih ne stečejo tako, kot bi morale, da smo zadirčne … Občutek imamo, da bi vse to morale opraviti mimogrede, gladko. Če pa komu kdaj malo potožimo, nas redko kdo razume.

Si vse to nalagamo ženske same ali okolica?
Mislim, da kar same, vsaj sama sem zelo zahtevna do sebe. Rada imam, da so stvari opravljene in da se tudi vidi, kar sem postorila. Pri domačih opravilih in skrbi za otroka je teh vidnih znamenj nenehnega dela zelo malo, zato se počutim kar slabo, če ne morem zraven “odkljukati” še česa, kar se pa zagotovo vidi.

Recimo da sem napisala kakšen sestavek zase ali za mamice, da sem kaj prebrala, fotografirala, skratka če ne utegnem pri vsem polnem dnevu narediti nič zase, imam občutek praznine.

Tako da se trudim, da bi bila s sabo sočutna in da bi s sabo tudi govorila na sočuten način. Ter se pri tem ne obsojala, če sem bila kdaj do sebe prezahtevna ali ne dovolj prijazna. Se mi pa zdi, da si znamo ženske res zakomplicirati stvari in včasih tudi lepe stvari narediti težke.

ANA PAVEC
OSEBNI ARHIV

Kaj je pri tem največja napaka, ki jo delamo mame?
Vedno se ti lahko zdi, da bi lahko naredila še malo boljše, še malo drugače, še malo bolj prijazno, še malo več … Pri tem lahko zelo pomaga pisanje, nek dnevnik dosežkov ali hvaležnosti. V njem lahko tudi za nazaj prebereš, kaj vse si razmišljala, dosegla, kam si se premaknila. Kar je napisano, namreč ostane, tudi če je iz glave že kaj ušlo.

Zdi se mi tudi, da se ne smemo primerjati z drugimi mamami. Zelo smo dovzetne za vse pripombe, poglede, komentarje. V vsaki situaciji pa je možnost za neko napako, “fail”, ki si ga potem lahko očitaš. To ne vodi nikamor. Potem si v začaranem krogu občutkov krivde.

Kako se kot mama spopasti z občutki krivde?
Priložnosti za te občutke je ogromno in to na vsakodnevni ravni. Včasih se sprašujem, če sem preveč skrbna, drugič, če sem premalo. Ali je v redu, da sem šla sinu v šolo sporočiti neko spremembo v njegovem urniku, da ne bi pozabil iti popoldne na krožek, ali je bila to napaka? Sem dobra mama ali ne?

Pogosto slišim, da je treba poskrbeti zase. Vendar ni načina, ki bi predpisoval, kako to narediti. To je zelo individualno. Ne prijajo vsaki ženski toplice; ena si bo tam odpočila in napolnila baterije, druga ne. Če je problem recimo v konfliktu z možem ali katerem izmed otrok, potem je treba rešiti to in nas ne bo več toliko obremenjevalo.

Se mi zdi, da je velik razkorak med tem, kar je napisano o materinstvu, in tem, kako je v resnici. Beremo o tem, da mama vse zmore, nikoli ne odpove … Kar je v resnici mit.

Popolna mama ne obstaja, mora pa vsaka poskrbeti vsaj za tisti njen minimum, v katerem naredi nekaj zase, da se napolni. Osebno sem prav nesrečna, če recimo ob koncu meseca pregledam pretekli mesec in ugotovim, da kakšnega svojega osebnega projekta nisem uspela spraviti na višjo stopničko. Priznam, da moram za svoje zadovoljstvo imeti poleg tega, da sem mama, še kaj drugega.

ANA PAVEC
OSEBNI ARHIV

Je včasih biti samo doma še težje kot hoditi v službo?
Na nek način mogoče res. Namreč v službi imaš nek omejen nabor stvari, ki naj bi jih opravil, in če kaj narediš dobro, si potem tudi pohvaljen, dobiš neko priznanje za svoje delo.

Pri mami, ki je doma z otroki, pa je nepregledna množica nekih opravkov, zahtev, vsak otrok te potrebuje, seveda vsak na drugačen način, pa mož, okolica … In če si same ne damo pohvale za vse, kar smo storile, tega pogosto ne stori noben drug.

Obstaja nevarnost, da gre vse to kar mimo nas, ne da bi si sploh dale priznanje, kaj vse pravzaprav delamo; kako dobro in nesebično je od nas, da smo stalno na razpolago.

Kateri so vaši hobiji, s katerimi si napolnite baterije?
Trenutno je to zame kavica in 15 minut na dan za učenje francoščine, ki se je učim prek spletne aplikacije. To je res za dušo, neizmerno uživam. Uživam tudi v pisanju, refleksiji, fotografiranju. Rada nahranim svoj um.

Izredno pa uživam tudi v družinskih izletih. Zelo mi je všeč, če gremo nekam skupaj, tudi če za pakiranje porabim nekaj več časa. Tam potem veliko lepega doživimo, vidimo nove kraje, kolesarimo.

Kaj vam pomeni stik z drugimi mamami?
V skupini S teboj sem smo mame, ki se med seboj razumemo in podpiramo, okrog sto nas je. To nam ogromno pomeni. Na mail jim pošiljam dnevne spodbude, na koncu vsake je tudi vprašanje, ki si ga lahko zastavi vsaka sama in si s tem podari nekaj minut za meditacijo, samorefleksijo.

Všeč mi je, da je s tako podporno skupino tudi čas na spletu osmišljen. Z vsemi namreč ne moreš imeti rednega osebnega stika, a splet nam omogoča, da smo tudi na tak način lahko v kakovostnem stiku.

ANA PAVEC
TINA MARTINEC SELAN | ALETEIA

S katerimi izzivi se soočate pri svojem odnosu z možem glede na vajino veliko družino?
Opažam, da sva si čez dan težko v čustveno podporo. Vsak od naju bi jo sicer potreboval, saj vsak dan opravljava številne vloge. Včasih me izčrpa, ko prehajam iz domačega okolja v šolo, pa potem v vrtec, glasbeno šolo, na roditeljski sestanek, nato k verouku … Treba je hitro “preklapljati”, veliko je dražljajev, bežnih srečanj z ljudmi, s katerimi pa ni časa, da bi se malo bolj poglobljeno pogovoril. Pa bi si želela, da se lahko komu zaupam. Zato je nujno, da se z možem vsaj občasno ustaviva in se kam odpraviva sama, da se spet začutiva in slišiva, hej, kako si pa v bistvu ti? Kako se počutiš?

Ali včasih žene od svojih mož pričakujemo preveč?
Zelo koristno se mi zdi, da se zavedamo, da mož ne more nikoli v celoti izpolniti naših pričakovanj. Potem ga lažje sprejmemo takega, kot je, in se manj jezimo nanj. Lažje se tudi premakneš naprej, bolj veš, kje lahko dosežeš kakšen napredek in česa od njega ne moreš zahtevati.

Kako z možem skrbita za svoj odnos?
Sva v dveh zakonskih skupinah in to nama je neprecenljivo. Takrat se res slišiva, kako sva. Tam sva sama, brez otrok, res se ustaviva, tam je prostor za to, da si poveš tudi stvari, ki niso samo vsakodnevna logistika.

Določen čas v letu je še večji izziv kot kakšen drug, recimo med počitnicami, ko so vsi otroci doma, se zelo težko uskladiva in zaslišiva. Zato priznam, da sem se kar veselila začetka šole, ker je vendarle čez teden nekoliko več miru v hiši in se lahko tudi z možem že dopoldne kaj zmeniva.

Po poklicu ste tudi doula, porodna spremljevalka. Česa ste se naučili pri tem?
Vsak porod je drugačen (recimo moj šesti porod je bil od vseh daleč najdaljši, tako da pravil res ni, pa tudi najlepši) in ženske skozi porode dejansko zorimo, se spreminjamo.

Enako tudi kot mame, z vsakim otrokom sem malo drugačna mama. To spreminjanje si moram dopustiti ter čim prej opustiti idealna pričakovanja. Enako je pomembno tudi pri rojevanju.

Bi pa rekla, da je zelo pomembno, da se ženska dobro pozna in da tudi pri odhodu v porodnišnico ohrani nekaj tistega lastnega, kar ji vrača dostojanstvo in kar je njeno bistvo. V porodnišnici sem namreč ista ženska, kot sem bila pred odhodom vanjo.

Zato si zelo prizadevam za to, da bi širila glas o korektnem ravnanju s porodnicami. Sploh ne govorim o nekih idealnih situacijah ali o dilemah v smislu: medicinske intervencije ali ne, vendar pa se da vsako stvar izpeljati tako, da se žensko pri tem spoštuje in da se ohrani njeno dostojanstvo.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.