Zadnjič sem se, hočeš nočeš, odpravila v trgovino po nekaj otroških oblačil. Ko se namreč jeseni pojavijo ohladitve in bi mama rada iz omare za otroke potegnila spodnje majice, toplejše nogavice, podložene hlače, majice z dolgimi rokavi, pride do neprijetne ugotovitve. Otrokom je bilo bolj kot ne vse premajhno, preozko in prekratko. Šoping mi torej ni ušel.
Preberite še:
Poznamo več vrst duhov. Katerim se moramo izogibati?
Čarovnice, vampirji, duhovi, zombiji
Presenetilo pa me je, da je bila skoraj tretjina otroškega oddelka namenjena kostumom za halloween, torej noči čarovnic. Pajaci za maske čarovnic, pajkov, netopirjev, vampirjev in drugih pošasti, na poličkah zraven pa seveda tudi dodatki, ki spadajo zraven. Obroči za lase, ki imajo pritrjeno umetno pajčevino ali pa vražje rogove. Krvavi zobje, dolgi vijoličasti nohti, čarovniški klobuki.
Priznam, da me pogled na vso to šaro ni preveč razveselil, za kar obstaja več razlogov. Prvič, grozni in grozljivi so mi otroški kostumi, ki so usmerjeni v zle sile, kot so čarovnice, vampirji, zli duhovi … Da je čisto in nedolžno bitje, kot je otrok, našemljen v zombija in da se mu od ust cedi “kri” – ne vem, meni je to prej neokusno kot duhovito.
Lahko me kdo tudi okliče za starinsko, a mislim, da tovrstne zle maske v otroški podzavesti ne zbujajo ničesar dobrega, prej obratno.
Preberite še:
Kako vemo, da angeli zares obstajajo in kaj pravzaprav počnejo?
Slovenci imamo praznik za šemljenje, a to ni noč čarovnic
Otroci imajo pač radi preoblačenje, šemljenje, maske. A za to imamo Slovenci zelo lep praznik, ki je z našo geografsko lego zgodovinsko povezan, to je pust. Pustna sobota in pustni torek kot zadnji dan pred začetkom postnega časa sta praznika, ki sta na slovenskih tleh prisotna še iz časov, ko na ozemlju slovanskih narodov še ni bilo krščanstva.
Tako pustovanje kot preganjanje zime sta v osnovi poganska praznika, prav tako kot halloween. A halloween je, gledano s stališča zgodovine, keltski praznik. Izvira s področja današnje Irske in Velike Britanije, ko so Kelti praznovali začetek najtemnejšega dela leta, ki spominja na smrt. Verjeli so, da se na noč z 31. oktobra na 1. november zbudijo duhovi vseh umrlih ter se vrnejo na Zemljo.
Seveda se je praznovanje v obliko, kot jo poznamo danes – torej da otroci hodijo od vrat do vrat, našemljeni v kostume, in pri tem prosijo za trick or treat, kar pomeni da nabirajo sladkarije – razvilo s prihodom irskih priseljencev v ZDA, od koder se je potem z globalizacijo in popkulturo razširilo spet v Evropo.
Preberite še:
Najprej v telovadnico, nato v cerkev – krščanski pogled na smrt
Zakaj smo noči čarovnic rekli ne
Ne morem torej drugače, kot da se mi zdi načrtno vpeljevanje halloweena v našo deželo predvsem vdor nečesa tujega, nečesa, kar nam z zgodovinskega vidika ni domače ali znano. Za vsem skupaj seveda stoji logika potrošništva, kajti če praznujemo čim več praznikov, potem zapravimo tudi ustrezno več denarja.
Nič ni narobe z lepimi (neizrezljanimi) hokaido bučami čudovite oranžne barve, ki nam celo jesen krasijo balkonske ograje in stopnice ob vhodu v hišo. Da pa otroci čutijo, da morajo iti na noč čarovnic v maškare, mladostniki in tudi malo manj mladi pa našemljeni “žurat”, se mi zdi privlečeno za lase. Otroci in mladi so pač lahke tarče in odličen način, kako iz ljudi iztisniti še kakšen dodaten evro.
Zato pri nas doma halloweena ne praznujemo. Nič ni narobe s tem, da se v šoli pri angleščini učijo o njem, saj gre za del anglosaške kulture. Trendu šemljenja in praznovanja noči čarovnic pa smo preprosto odkimali.
Preberite še:
“Ker duhovno sestradanih ljudi Cerkev ni znala nahraniti, so se mnogi obrnili drugam”
Preberite še:
Posnetki, ki jih ne bo na YouTubu
Preberite še:
Je bil Jezus čarovnik?
