Jana, 20-letna študentka fizioterapije in športnica, o življenju v družini, ki jo je posvojilaJana Hočevar je študentka fizioterapije, kanuistka in pomočnica trenerjev pri mlajših tekmovalcih. Osrednja tema pogovora pa je njena življenjska zgodba. Rodila se je v Makedoniji, pri osmih mesecih pa jo je posvojil slovenski par. O svojih občutkih in razmišljanjih v zvezi s tem je spregovorila povsem odprto in iskreno.
Jana, kakšna je vaša zgodba?
Rojena sem bila konec marca 1998 v Makedoniji, posvojena pa decembra istega leta. Pozneje smo izvedeli nekaj ozadja. Niti sama ne vem natančno, koliko je res. Moja biološka mama naj bi pred mano že imela sina. Nato je zanosila, jaz sem bila ta dojenček. Živela je pri svojih starših, ki naj bi ji dejali, da še z enim otrokom ne sme priti domov. Morda si tega finančno niso mogli privoščiti. Odločila se je, da me bo donosila in dala v posvojitev. Iz porodnišnice so me preselili v otroški dom v mestu Bitola. Tam sem bila do posvojitve.
Kako so vam starši to povedali?
Pravzaprav se ne spomnim. Odkar vem zase, vem, da sem posvojena. To zame ni bilo “vau” razkritje. Ni bilo tabujev, zgodilo se je spontano.
Biološke mame torej ne poznate?
Ne.
Pa bi si jo želeli spoznati?
Če bi jo srečala, bi se ji zahvalila, ker me je donosila. Ampak do nje več kot te hvaležnosti ne bi čutila. Od vselej sem v tej družini, od nekdaj par, ki me je posvojil, kličem mami in oči. Biološke mame tudi ne obsojam, ampak sem ji hvaležna. Veliko žensk se v podobnem primeru odloča za splav.
Preberite še:
18-letnica, ki je ignorirala svoje prijatelje in namesto splava izbrala posvojitev
Kako se spominjate otroštva in odraščanja? So kdaj proti vam poletele kake opazke?
Nikoli nisem imela kaj veliko skrivati. Rojena sem na Ohridu. Zato so me razumljivo spraševali, zakaj. Naša družina deluje normalno, nikoli nisem imela občutka, da sem posvojena. Drugi so bili ob tem presenečeni. Niso si mislili, da sem posvojena. Če dobro živiš, je vseeno, kje si se rodil.
Jana Hočevar tako in drugače:
To je bil pravzaprav vaš odličen argument pri zagovarjanju pro-life načel.
Da, odnos do življenja imam zelo jasno razdelan. Vedno sem ga zagovarjala, tako v šoli kot v klubu, kjer sem bila pri svojih pogledih bolj osamljena. Ko je kdo goreče zagovarjal splav, sem mu odvrnila: “Če bi se moja biološka mama odločila za splav, ne bi bila tukaj.” Čeprav nočem, da je tega preveč, da ne bi izpadla “uboga”. Ne gre za to, ampak za dejstva.
Preberite še:
Posvojitev, ki je 11-letnemu dečku spremenila življenje
Ste kdaj obiskali Makedonijo?
Da, pred kakšnimi desetimi leti smo šli na Ohrid na počitnice. Spoznala sem mesto, obiskali smo tudi center za socialno delo. Dejali so, da se spomnijo mojega primera. Šli smo tudi v Bitolo v otroški dom. Možnosti za iskanje stikov z biološko mamo nisem iskala. Ne čutim potrebe po tem. Zakaj bi se ukvarjala s tem, kar je bilo, če se lahko s tem, kar je zdaj in kar bo? Vselej sem čutila toplino doma in zaželenost.
O posvojitvi govorite zelo odprto, kar ni praksa vselej in povsod.
Poznam mnogo primerov, ko posvojenim otrokom to, da ne poznajo svojih staršev, kar ne da miru. Marsikaj počnejo, da bi jih spoznali. Da se s tem ne obremenjujem in da mi o temi posvojitve ni težava govoriti, se mi zdi milost, ki mi je dana prav z namenom, da lahko iz te osebne izkušnje pričujem.
Da sem lahko živ dokaz, kako iz tovrstne izkušnje potegniti nekaj pozitivnega. Preveč je zgodb, kako posvojeni otroci trpijo, ker ne poznajo bioloških staršev. Sicer smo ljudje različni, pa tudi ozadje vsake zgodbe je drugačno, ampak vseeno mislim, da če človek to želi, zmore v vsaki stvari najti njen namen in pozitivno stran.
Preberite še:
Nana Milčinski: Verjamem, da je konec vedno dober … Če ni, potem to zagotovo še ni konec
Kaj bi svetovali staršem, da jim olajšate odločitev za posvojitev?
Nekateri starši ne morejo imeti otrok, drugi ob svojih še katerega posvojijo, da bi mu omogočili boljše življenje. Če si posvojitve želijo, naj pri tem vztrajajo. Ne le lepa gesta, to je po mojem mnenju lepo poslanstvo. Če se tako počutiš, potem nepremagljivih ovir ni.
Preberite še:
“Treba se je odpirati milosti, ki zagotovo spremlja vsako bolečino”
Kako in zakaj ste se lotili študija fizioterapije?
Delo fizioterapevtov sem pobližje spoznala pred dvema letoma, ko me je doletela poškodba. Medicina pa me zanima od nekdaj. Tega ne moreš študirati, če si športnik. Oboje ne gre. Sprejemnih izpitov na fakulteti za šport, kamor sem si tudi želela, nisem mogla delati, zato mi je kot tretja možnost ostala fizioterapija. Zanima me delo s športniki in odkrivanje, kje bi bilo še mogoče izboljšati postopke rehabilitacije.
Omenili ste poškodbo, ki ste jo staknili v “svojem” športu. Kako poteka vaša kanuistična pot?
Kakšno leto in pol sem morala počivati zaradi poškodbe rame in vnetja srčne mišice. Trenirati sem sicer začela pozno, šele pri 14 letih. Prej sem štiri leta vadila gimnastiko. Manjkalo mi je precej prakse.
Že po nekaj mesecih treniranja pa sem z vidika starostnih kategorij postala mladinka. Iz mlajših kategorij v mladinsko je v našem športu, kar zadeva težavnost, velik preskok.
Nikoli nisem mogla napredovati postopoma, da bi zgradila branje divje vode in veslanje po njej. Na kondicijskih pripravah sem bila vselej pridna, kar se mi je obrestovalo. Sploh pri spustu, ki ni olimpijska disciplina. Temu se bom bolj posvetila. Še vedno bom uživala v čolnu in športne obveze lažje usklajevala s študijskimi.
Preberite še:
5 svetnikov, ki so bili nadarjeni športniki
Tudi glasba vam nikakor ni tuja …
Imam pet razredov violine in klavirja. Violine ne igram več, ker so me vanjo preveč silili. V meni so videli potencial za tekmovanja. Jaz sem želela igrati le malo zase. Za klavir pa še kdaj sedem.
Preberite še:
Starševska dilema: ali moram vse svoje otroke obravnavati enako?
Preberite še:
“Pornografija uporablja lepoto, da nas ujame, nato pa iznakazi naš pravi jaz”
Preberite še:
Igralec Anthony Hopkins odkrito spregovoril o veri, alkoholizmu in uspehu
