Aleteia

Marko Juhant o obdarovanju: “Včasih je bil velik poudarek tudi na kaznovanju. To danes manjka”

MARKO JUHANT
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

Marko Juhant pravi, da otrok samo še sedi in čaka v stilu: "Naslednji, prosim"

Vstopili smo v praznični mesec, mesec pričakovanja in hkrati tudi (hočemo ali nočemo) mesec obdarovanja.

Včasih je v starših in tudi starih starših želja po obdarovanju otrok in vnukov tako velika, da želijo kar najbolj ugoditi njihovim željam. Pogosto so razlog za to tudi lastna neizpolnjena hrepenenja iz otroštva, zaradi katerih nekateri menijo, da lahko otroku “kupijo” srečno otroštvo. To pa v nobenem primeru ni dobro.

Specialni pedagog Marko Juhant je presenečen nad tem, kaj vse ljudje danes dajejo za darila.

Štiri kategorije

Na podlagi raziskovanja, kako je bilo nekdaj, za Miklavževo darilo priporoča štiri sklope: kakšno oblačilo, kakšen priboljšek, kakšno dobro branje in primerno igračo.

To so kategorije, iz vsake pa lahko potem damo po eno malenkost, svetuje.

“Vemo, da različni dobri možje nagrajujejo ‘pridne’ otroke. Naši starši in stari starši so po drugi strani dajali velik poudarek tudi kaznovanju. Permisivnost je potem prinesla popoln obrat od tega in ni bilo več poudarka na kaznovanju,” je izpostavil Juhant in doda, da je to nekaj, kar danes manjka. Otroku je namreč tudi treba nekako sporočiti, če ni bil dovolj priden.

SMUTNA DZIEWCZYNKA POD CHOINKĄ
Pexels | CC0

Kako je s količino daril?

Miklavž pri stari mami, pri teti, obisk te in one predstave … daril pa je na koncu toliko, da se otrok ne more več veseliti vseh, saj je vsega preprosto preveč.

“Otrok samo še sedi in čaka v stilu: ‘Naslednji, prosim.’ Težava je, da niti ne prosi več za darila, temveč jih naroči oz. zahteva. Celo s katalogom, kjer odkljuka, kaj točno si želi. In manjka nekaj bistvenega – namreč ta občutek: ‘Kaj pa če (Miklavž) ne bo nič prinesel?’ Zato tudi ni hrepenenja, ker je vse zajamčeno,” je prepričan Juhant.

“Najpomembnejše je, da otroku posvetiš svoj čas in ga na primer pelješ v hribe. Če ne hodiš v hribe, znaš pa speči sladico, po kateri te vsi poznajo.”

Upreti se katalogom in trgovcem

Pogost izgovor za to, da zapademo pod vpliv nakupovalne mrzlice, so predvsem številne reklame in ponudbe, ki jih prejmemo na dom in smo jim priča v izložbah, mimo katerih hodimo.

Praznični marketing je agresiven, o tem ni dvoma. Pa vendar, kako se mu lahko upremo?

Kot pravi Juhant, je pri tem najpomembnejša praksa. Torej ne toliko, da o tem razmišljamo, ampak da se odločimo in tako ravnamo. Odločimo se na primer, da bomo za darila namenili 30 evrov, in se tega držimo. Znesek je seveda odvisen od naših zmožnosti.

Pri vsem tem pa ne smemo nikoli pozabiti na najpomembnejše:

“Praznik naj bo v tem, da otroku najprej dam svojo prisotnost, da sem doma z družino. Če družine ni skupaj, ne vem, kakšen praznik bi to bil. To je lahko praznik le po nekem državnem ali cerkvenem koledarju, pri meni ga pa ni. Manjka tudi zavedanje, da otroci prehitro odrastejo. Vendar odrastejo samo kronološko, ne pa kot osebe. Notranje ne odrastejo, ker nimamo časa, da bi se z njimi ukvarjali.”

 

Celoten intervju z Markom Juhantom, v katerem je spregovoril tudi o tem, kako božič praznujejo pri njem doma, je bil objavljen v Reviji Družina in Življenje, decembra 2016. Avtor intervjuja: Dani Siter.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.