Aleteia

Po sedmih letih je izstopil iz sveta drog: “Zdaj vem, da je takrat Bog posegel v moje življenje”

KLEMEN PLEJIČ
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

Od odvisnika prek komune do prostovoljca

Klemen Plejič je 26-letni fant iz Kranja. Ker je zelo družaben, svoj prosti čas rad preživlja med prijatelji in s svojo zaročenko. Sprosti se ob igri na košarkarskem igrišču. Je član Frame (Frančiškove mladine), pogosto gre tudi k maši.

Povsem običajen fant pa je sedem let preživel v svetu drog. Zatem je 30 mesecev preživel v komuni, kjer je bil del programa Skupnost Srečanje v okviru Zavoda Pelikan Karitas. Danes o svoji poti večkrat spregovori tudi mladim. Je sogovornik, ki te navdihne, sam pa o tem pravi: “Pred vsakim pričevanjem se spomnim in prosim Boga, naj me to ne prevzame. To čutim kot poklicanost in ker sem zastonj prejel, tudi zastonj dajem.”

K drogam te je privabila družba. Kaj te je po sedmih letih prepričalo, da si zbral pogum in se odločil za zdravljenje v komuni?
Mama mi je postavila ultimat: ali nekaj naredim iz sebe ali pa grem nazaj na ulico, kjer sem pred tem preživel že leto in pol. V tem obdobju sem bil čustveno že zelo izmučen in sem začel drsati po dnu. Mamina zahteva me je prisilila v to, da sem si za svoje življenje zaželel nekaj boljšega.

Odločitev za komuno je vame vnesla nekaj strahu, a predvsem mir. In kjer je mir, tam je Bog. Zdaj vem, da je takrat Bog posegel v moje življenje. Nisem bil takoj ozdravljen, a dobil sem novo upanje in zavedanje, da je ta pot zame prava.

Kakšen je dan v komuni?
Dan je razdeljen na osem ur spanja, osem ur dela in osem ur je namenjenih pogovornim skupinam in druženju. Vse teče do minute natančno. Med delom ne sediš, nimaš rok v žepu … Ko delajo, res delajo. V skupinah se pogovarjajo o raznih življenjskih temah. Po večerji so včasih pogovori, kdaj imaš prosti večer, dvakrat na teden je na voljo tudi televizija. Vsako drugo nedeljo je bila možnost za sveto mašo.

Stiki z družino so na dva tedna. Prvič sem prišel domov po enem letu zdravljenja, drugič po dveh letih. Bivanje tam je bilo podobno akvariju, kjer smo se na majhnem in varnem prostoru učili, kako plavati, da si pozneje sposoben plavati v oceanu.

ADDICTION
Marjan Apostolovic - Shutterstock

Vsi kdaj doživimo padec, ampak svoje slabosti radi skrivamo. Zakaj pa si se ti odločil, da boš svojo zgodbo delil naprej, se navsezadnje tudi javno izpostavil?
Čisto preprosto je. Vsak ima svoj križ. V to sem prepričan, čeprav se ga včasih ne vidi. Pomembna se mi zdi sporočilnost, ker mislim, da gre za zgodbo o upanju in da lahko drug drugega opogumimo, da se da. Obenem pa s tem, ko govorimo in dajemo iz sebe, predajamo to tudi Bogu. Pri meni je tako, da pogosto ob tem, ko govorim o svoji izkušnji, ali s prijatelji, ali v medijih, ta izgublja svojo težo.

Ko izvemo, da govorimo z nekdanjim odvisnikom, se pogosto malo ustrašimo in zmrznemo. S kakšnimi odzivi se srečuješ ti? In kaj predlagaš nam – kako naj se odzovemo na take novice?
Večinoma imam pozitivne izkušnje. Skoraj nihče se še ni zgražal nad mano. Nastane pa v prvem trenutku malo nerodna situacija, a čez čas, ko vidijo, da ni nič narobe z mano, komunikacija normalno steče. Opažam, da potem nekateri spremenijo obnašanje do mene. Ne nujno negativno, ampak z neko previdnostjo. Zato se včasih zgodi, da tega ne povem, ker mi je všeč, če me jemljejo takega, kot sem.

Predlagam predvsem, da odnos ostane odprt, da se tudi po tem, ko ti kdo zaupa svojo zgodbo, v odnosu s tabo čuti sprejet in ne prekineš stikov.

Kako pa je v tvoje življenje vstopil Bog? Kakšna je bila tvoja pot vere?
Danes je Bog najpomembnejša oseba v mojem življenju. V otroštvu sem hodil k verouku, včasih smo celo kaj malega zmolili doma, nikoli pa se nismo pogovarjali o Bogu in veri. Verouk sem jemal kot dodaten šolski predmet in ko ga je bilo konec, v tem nisem videl nekega smisla. Čudim se nekaterim, ki imajo lahko z Bogom oseben odnos že kot otroci. Jaz te milosti nisem imel.

V srednji šoli sem s klišejskimi očitki začel nasprotovati Cerkvi. Kljub temu pa sem v sebi vedno hrepenel po več. V krogu prijateljev smo pogosto razglabljali o življenju, o smislu … Zaradi načina življenja, ki sem ga živel, je bilo v meni veliko nemira in mir sem iskal na napačnih krajih, kot sta joga in meditacija.

V komuni pa sem se zopet srečal z vero. Začel sem spet hoditi k maši, moliti, opravil sem celo spoved. Ko danes pogledam nazaj, se nisem veliko pripravljal nanjo, nekaj pa je vseeno bilo. Koordinatorji so moje iskanje opazili in me začeli usmerjati. Imel pa sem tudi veliko milost, da je z nami delal duhovnik, ki me je znova uvajal v vero.

V zadnjem letu zdravljenja sem prebral knjigo o Mariji. Začel sem se spreminjati. Pri molitvi nisem več molil nekam v nebo, ampak k Bogu. Ustvarila sva odnos.

Program sem končal na veliki ponedeljek in takrat sem veliko noč in vso njeno simboliko zelo močno doživljal. Zame se je začelo novo življenje. Dobil sem novo družbo, začel sem sodelovati pri Frami in to me je še bolj vodilo v odnos z Bogom. Prvi meseci so bili zelo težki, a sem začel vse več moliti in sem zmogel. Tudi še danes pridejo težki trenutki, a zmorem zaradi vere. Sam sem zelo šibek, Bog pa mi daje moč.

/…/

 

Celoten intervju je bil najprej objavljen v tedniku Družina, v rubriki Mladi val. Avtorica: Klara Marija Keršič

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.