Marko Pohlin je bil menih reda bosonogih avguštincev, jezikoslovec in začetnik slovenskega narodnega preporoda v drugi polovici 18. stoletjaSlovenski knjižni jezik je nastal v 16. stoletju po zaslugi protestantov na čelu s Primožem Trubarjem. Takrat sta se prvič v zgodovinskih virih pojavila pojma Slovenci in slovenski jezik.
Gostilničarjev sin, ki gre med menihe
Do močnega narodnega in jezikovnega gibanja na Slovenskem je znova prišlo v drugi polovici 18. stoletja. Začetnik tega narodnega preporoda je bil Anton Pohlin, ki se je rodil leta 1735 v Ljubljani v gostilničarski družini.
Preberite še:
Kako so predniki Slovencev ustanovili prvo slovansko krščansko državo
Med diskalceate ali bosonoge avguštince je odšel okoli leta 1754, v red, ki je znan po tem, da njegovi pripadniki nosijo skromne sandale (od tod ime bosonogi), pa je bil dokončno sprejet aprila 1755. Za redovno ime si je izbral ime Marko.
Svoje meniško obdobje je pater Marko nato preživljal v samostanih v Mariabrunnu, Ljubljani in na Dunaju.
Preberite še:
5 zgodovinskih samostanov v Italiji, kjer lahko prenočujete brezplačno
Oče narodnega preporoda
Pohlin je narodni preporod oziroma narodno prebujanje sprožil leta 1768, ko je izdal v nemščini napisano knjigo Kranjska gramatika (izvirno Kraynska grammatika), ki jo imajo nekateri tudi za prvo znanstveno slovnico slovenskega jezika.
Pohlin je v knjigi zahteval, naj postane kranjski jezik na Kranjskem knjižni in tudi cerkveni jezik. V nemškem uvodu k slovnici je tako med drugim svoje rojake pozival, naj se ne sramujejo svojega jezika, in ogorčeno protestiral proti stališčem, naj se “kranjščina med učenimi ljudmi popolnoma opusti in zatre” in da naj se Kranjci na ljubo nemškim graščakom in gospodarjem učijo nemščino.
Preberite še:
To so besede, ki so jih Slovenci razširili po svetu
Kranjski ali slovenski jezik?
Pohlin je razlikoval med kranjskim jezikom (nem. krainerisch), ki se govori na Kranjskem, in slovenskim jezikom (nem. windisch), ki se govori na Štajerskem in Koroškem.
Kranjci ali Slovenci?
Kranjska je bila od drugih habsburških dežel, kjer so živeli Slovenci, etnično in jezikovno skoraj popolnoma enovita. Zato sta se lahko med Slovenci na Kranjskem uveljavila pojma kranjski jezik in Kranjec kot nasprotje nemškemu jeziku in Nemcem (to je povzročilo, da se je opuščalo ime Slovenci), medtem ko sta bili sosednji deželi Štajerska in Koroška razdeljeni na slovensko govoreči jug in nemško govoreči sever, zaradi česar sta se med tamkajšnjimi Slovenci ohranjala pojma slovenski jezik in Slovenci kot nasprotje nemškemu jeziku in Nemcem. Podobno je bilo med Ogrskimi Slovenci med Muro in Rabo ter Beneškimi Slovenci, ki so prav tako uporabljali ime Slovenci.
Pohlinova delitev na Kranjce in Slovence (Vinde) je bila razlika v primerjavi s protestanti v 16. stoletju, ki so jezik Kranjcev imeli za del slovenskega jezika (v ožjem smislu je imel Trubar za Kranjce predvsem Gorenjce). Trubarjev sodobnik Adam Bohorič, ki je leta 1584 izdal v latinščini prvo slovensko slovnico Zimske urice, pa za kranjski jezik (lingua carnoliana) pravi, da se govori po vsej Kranjski (takrat je ta dežela segala do Kvarnerja in Tržaškega zaliva) in velikem delu Štajerske in Koroške. Torej je postavil enačaj med kranjskim in slovenskim jezikom.
Pohlin nehote sproži slovenski narodni preporod
A čeprav si je Pohlin sprva prizadeval za tvorbo posebnega kranjskega naroda, ki ga je že leta 1705 v svojem Poštenem govoru za kranjski narod (izvirnik Eine redliche Red’ für die krainerische Nation) zagovarjal znani bosonogi avguštinec Abraham a Santa Clara (pravo ime Johann Ulrich Megerle), je njegovo delovanje v resnici sprožilo vseslovenski narodni preporod.
To od Pohlina vzpodbujeno narodno prebujanje so pozneje med drugim nadaljevali Blaž Kumerdej, Jurij Japelj (med letoma 1783 in 1802 sta se skupaj s sodelavci drugič prevedla Sveto pismo v slovenščino), Valentin Vodnik, Žiga Zois, Anton Tomaž Linhart in Jernej Kopitar.
Preberite še:
Mož, ki je dobil vzdevek apostol Kranjske
Pohlinov piši, kakor govoriš
Pohlin je zagovarjal kranjski knjižni jezik, ki bi temeljil na ljubljanskem govoru (jezik kmetov je zavračal kot jezik “drhali”) in bi bil fonetičen knjižni jezik (torej v slogu piši, kakor govoriš).
Njegova različica knjižnega jezika se na koncu ni uveljavila, saj so prvi polovici 19. stoletja prevladali pogledi Jerneja Kopitarja, ki je zavračal Pohlinove pravopisne predloge in je bil zagovornik vseslovenskega knjižnega jezika, ki bi presegal narečne in deželne razlike med Slovenci.
Pohlin je umrl februarja 1801 v samostanu Mariabrunn pri Dunaju.
Glavna vira: spletna stran Slovenska biografija; Igor Grdina, Zamišljena nezgodovina
Preberite še:
Kakšna je razlika med redovnikom, menihom in duhovnikom?
Preberite še:
Skrivnostni beli menihi, ki zdravijo ljudi
Preberite še:
Od svetovnih rekordov do kapele, z olimpijskih iger v samostan
