Starši smo bitja, ki jim je precej lahko vzbuditi slabo vest. Recimo ko pride ven najnovejši model avtomobilskega stolčka za malčke. Seveda je boljši, vzdržljivejši in predvsem bistveno varnejši od prejšnjih modelov. Prodajalci nas skušajo prepričati, da smo tako rekoč slabi starši, če otroku ne privoščimo največje varnosti v avtu.
Ali ni to, da dovoliš, da se otrok vozi v nekaj let starem avtosedežu, ki zagotovo ni tako varen kot novejši modeli, kar malce neodgovorno? Potrkajo nam na našo vest. Kar naenkrat se človek počuti, kot da bi mu nek glas nekje globoko v notranjosti prišepnil: “Če imaš otroka rad, boš kupil najnovejši model avtosedeža.” In avtosedež naenkrat ni več stvar varnosti, ampak postane stvar ljubezni.
Preberite še:
Marko Juhant o obdarovanju: “Včasih je bil velik poudarek tudi na kaznovanju. To danes manjka”
Kdaj in koliko bomo obdarili svoje otroke?
Kaj ima najnovejši model avtosedeža opraviti s prazniki ali prazničnim obdarovanjem, se najbrž sprašujete. Tako prvi kot drugi trkajo na starševsko (slabo) vest. Gre za odločitev, ki jo moramo starši sprejeti. Ali, koliko in ob katerih decembrskih praznikih bomo obdarili svoje otroke?
V vrtcu in šoli se otroci pogovarjajo med sabo raznorazne reči in kaj hitro se zgodi, da pogovor postane tudi primerjanje in bahanje, komu je kdo prinesel darilo ter kaj je komu prinesel Miklavž (ali Božiček ali Dedek Mraz). Da je vse skupaj še malce bolj zapleteno, je tukaj tudi razširjena družina: babice in dedki, tete in strici ter preostali, ki imajo seveda vsi radi naše otroke, ki bi radi svojo ljubezen pokazali (tudi) z darili in to ob več kot eni priložnosti.
Darila in ljubezen niso ena in ista stvar
Problem je ta, da se ljubezen ne more in ne sme meriti z darili. Seveda so darila super in otroci se jih nestrpno veselijo. Ampak količina daril, njihova denarna vrednost ali pogostnost obdarovanja niso merilo za to, koliko imamo radi svoje otroke, vnuke, nečake in tako dalje. In to je tudi odgovor na starševsko dilemo, ali bi morali otroci v decembru dobiti darila enkrat, dvakrat ali mogoče celo večkrat. Starši se seveda odločijo po svoje, kot se njim zdi najbolj prav.
Preberite še:
Kaj kupiti otroku, ki že ima vse?
Pri nas doma nas obdaruje sv. Miklavž
Priznati moram, da čeprav (hvala Bogu) živimo v obilju in imajo otroci vsega dovolj, nama je vseeno nekako uspelo pri otrocih ohraniti skromnost. Daril so namreč resnično in iskreno veseli, pa nikoli ne gre za kakšne drage stvari, ampak praktične malenkosti, recimo barvice, tempere, kakšen kos oblačila, krtačo za lase, knjigo in tako dalje.
Potrudiva se, da je Miklavžev večer res lep, da je to, kdaj in kam točno Miklavž skrije darila, presenečenje in da smo predvsem skupaj. Miklavžev večer sklenemo z molitvijo ob adventnem venčku, kjer se zahvalimo, da smo skupaj, da smo zdravi in da prejemamo toliko darov.
In čeprav so babice in dedki vztrajni ter zato otroci pri njih kakšno malenkost dobijo tudi za božič, je pri nas božični večer namenjen postavljanju smrečice in jaslic, obisku sorodnikov ter nato družinski polnočnici. Daril prav nič ne pogrešamo oziroma lahko rečem, da bi bila na nek način celo odveč.
Družinski hranilniček za revne otroke
Pa še en vidik se mi zdi pri debati o obdarovanju zelo pomemben. Advent je čas, ki nas vabi tudi h kakšni odpovedi, zato pri nas vsako leto v poseben hranilniček zbiramo prispevke za revne otroke. Že prvi dan, ko smo hranilniček sestavili, so vsi otroci nemudoma poiskali svoje prihranke in prispevali vsak kakšen kovanec.
Ob tem smo se pogovorili, da je pomembno, da smo hvaležni za to, da živimo v obilju, in da nekateri niso tako srečni, zato je prav, da pomislimo nanje in jim tudi konkretno pomagamo. Tako bo advent osmišljen tudi z druge plati, daril pa ne bomo le prejeli, ampak tudi darovali nekaj svojega za druge.
Preberite še:
Kako v adventu ohraniti tišino in mir
Preberite še:
Miklavž vam sporoča: “Človek mora imeti odprto dlan”
Preberite še:
Peter Svetina: Otroški svet je svet, kjer se ne blefira
