Vprašanje bralke
Sprašujem se, kako gleda Cerkev na raztros upepeljenega telesa, ko umreš. Po svoje se mi zdi tak pogreb kar romantičen, ker se tisto, kar ostane od nas, vrne v naravo in v kroženje elementov, po drugi strani pa nisem povsem prepričana, ali je to krščansko. Lara
Odgovarja: pater Primož
Veseli me, da se pri vprašanju, ki se dotika naše vere, ne zadovoljiš s tem, da se ob določeni misli dobro počutiš, ampak se sprašuješ tudi o tem, ali sta ta misel in njene posledice v resnici v skladu s tem, kar kot kristjani verujemo. Tudi jaz sem prepričan, da je to edini pravi način poglabljanja vere in iskanja resnice.
Preberite še:
Kako otroku razložiti smrt?
Kaj torej verujemo kristjani? Temelj naše vere je, kot nas opominja apostol Pavel (1 Kor 15), Jezusova smrt za naše grehe ter tretji dan njegovo obujenje od smrti. Pričevanji, ki ju prinašata evangelista Luka in Janez (Lk 24,36-43; Jn 20,19-23), pa nas učita, da Jezus ni bil obujen samo kot duh, temveč s telesom. Res je, da Jezusovo telo po vstajenju ne uboga vseh zakonov fizike, tako kot tisto pred smrtjo (Janez poudarja, da je Jezus prišel med učence pri zaprtih vratih), vendar je hkrati očitno povezano s telesom, v katerem je Jezus umrl, saj tudi to novo telo nosi znamenja ran križanja.
Na podlagi Jezusovega obujenja v veri pričakujemo tudi naše obujenje. Tudi pri nas bo torej obujenje povezano z vstajenjem naših teles in ta vidik je dobro upoštevati pri pogrebu. Tako kot verujemo, da bomo posnemali Jezusa pri vstajenju, tako smo povabljeni, da ga posnemamo tudi pri pogrebu. V zvezi s tem vsi evangelisti prinašajo zgodbe o polaganju Jezusovega telesa v grob. Iz tega razloga se je v krščanstvu vedno dajalo prednost pokopu telesa pred vsemi drugimi oblikami pogreba.
Preberite še:
Kaj meni Cerkev o upepelitvi?
Dva pomisleka
To razmišljanje je potrebno imeti v mislih, ko si zastavljava tvoje vprašanje. Verjetno že lahko slutiš, zakaj Cerkev meni, da take vrste pogreb za kristjana ni primeren, a poglejva pobližje dva pomisleka.
Prvi pomislek je vezan na kraj žalovanja in ohranjanja spomina na pokojnega, kar je v krščanstvu povezano s svetostjo kraja: če je raztros v naravi, je žalovanje in tudi ohranjanje spomina in molitev za pokojnega težje, kot kadar obstaja grob na pokopališču. Na ta način nekdo prej oziroma lažje izgine iz zgodovinskega spomina.
Drugi pomislek je povezan z verovanjem: pogreb z raztrosom lahko namreč zasenči jasnino vere v vstajenje. Želja po raztrosu v morje, v gorah ali nekje v gozdu, čeprav je morda sama po sebi lepa in hvalevredna, lahko recimo bolj poudari ljubezen do narave kot odnos do Boga in Cerkve. Tako lažje pozabimo na človekovo dostojanstvo, ki mu kot bitju, ustvarjenem po Božji podobi, vedno pripada. Večja je namreč možnost, da sled o obstoju določene osebe izgine za vedno.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 67, številka 50, v rubriki Mladi val.
Preberite še:
Na pogrebih pogosto slišimo, da pokojni že uživa nebeške radosti. Je to res mogoče?
Preberite še:
Je na pogrebu nujno nositi črna oblačila?
Preberite še:
V rokah ji je umrl dveinpolletni sin: “Nikoli prej nisem videla umirati človeka”
