Aleteia

V rokah ji je umrl dveinpolletni sin: “Nikoli prej nisem videla umirati človeka”

BOY
Na zemlji ni bolečine, ki je nebesa ne bi mogla ozdraviti.

Sv. Tomaž More

Deli

Takoj po Julijanovi smrti se mi je zdelo, poleg praznine v sebi, ki sem jo nosila dve, tri leta s sabo, da je tudi ves svet okoli mene v gosti megli

Pogovor z Majo Sterle o žalovanju po nepričakovani smrti otroka in o skupini žalujočih.

Kaj ste doživljali, ko vam je dveinpolletni otrok umiral v rokah?
Ko sem Julijana dvignila, sem videla, da se je nekaj zgodilo … Mož je poklical reševalce, jaz pa sem ga odnesla v dnevno sobo in začela z oživljanjem. Ostala sem mirna, mož pa je postal paničen, kakor tudi vsi v hiši. Nikoli prej nisem videla umirati človeka. Oživljali so ga še 20 minut, pa ni bilo več pomoči. Izak je prišel v sobo, ko je Julijan že umrl. Vzela sem ga v naročje in mu povedala, da je Julijan umrl in se poslavljamo od njega. Če želi, se ga lahko dotakne, ga poboža, mu prinese kakšno igračko. Želela sem, da je tam, da ga vidi, da mu povem, kaj se je zgodilo, preden ga odpeljejo, nikoli nisem nič skrivala. Bil je z nami, ko se nam je to zgodilo.

Sledil je pogreb …
Prišlo je ogromno ljudi. Največ mi je pomenilo, da so ljudje bili ob meni, ne, kaj so rekli ali prinesli. Nepotrebni so nasveti kot: “Potrpi, vse bo dobro.” V spominu mi ostaja človek, ki mi je brez besed izrekel sožalje s stiskom roke in me nekaj časa gledal v oči, kot da bi vse vedel, in me s tem potolažil.

Kako ste vstopili v proces žalovanja?
Po Julijanovi smrti sem iskala, kaj je zapisano o žalovanju po smrti otroka, kaj piše v Svetem pismu, predvsem, kaj je Marija izrekla ob Jezusovi smrti, ampak ni nič zapisano. V Sloveniji je v ospredju več kot 40 let stara teorija Elizabeth K. Ross, ki govori o fazah žalovanja, čeprav je že več teorij o žalovanju, ki so jo nadgradile. Kot bi me nekdo spravil v škatlo z omejitvami in pričakovanji, ob tem pa mi narekoval, kako se mora odvijati žalovanje, koliko časa traja in če ne bo šlo tako, je z mano nekaj narobe, potrebujem tako ali drugačno pomoč.

Novejše teorije poudarjajo, da je treba odkrito govoriti o čustvih in nekateri avtorji pravijo, da se po travmatičnem dogodku lahko spremeni osebnostna rast na področju percepcije v medsebojnih odnosih in v spremembi filozofije življenja. Pri meni se je. Ne morem reči, da sem osebnostno zrasla, odpadle pa so nepotrebne plasti.

Mož je začel na polno delati, jaz pa kopati in iskati vzrok na medicinskem področju, kako in kaj bi se lahko zgodilo, iskala sem ljudi, ki se jim je zgodilo to, kar se je nam. Na internetu sem našla skupino za žalujoče v Ignacijevem domu v Ljubljani, ki sta jo vodila Mira Dobravec in p. Ivan Platovnjak, in se ji pridružila.

SWING
PIXABAY

Bili ste štirje, ostali ste še trije, dva …
Izak je bil star štiri leta, ko je umrl Julijan. Bil je to, kar sem potrebovala, in mi zastavljal lepa vprašanja: “Ali to, da je Julijan umrl tako majhen, pomeni, da ima v nebesih Julijan majhna krila? Mu bodo še zrasla? Ali bo v nebesih še rasel, ker je tako majhen prišel v nebesa?”

Ko so se v šoli učili o prebivalcih sveta, je vprašal: “Mami, koliko prebivalcev pa imajo nebesa?” Bilo pa je tudi eno iskreno in boleče vprašanje, ko se enkrat ni hotel tuširati in sva se skregala, pa sem mu rekla: “Oba imam rada, v mojem srcu sta ti in ati.” Izak pa je rekel: “Ne, mami, v tvojem srcu je samo Julijan.” In to je bilo res. V tisti fazi žalovanja sem si želela samo pristno iskrenost, nobenih olepšav, nobenih okraskov, lažnih upanj in Izak je bil tak.

Z možem sva imela težavo v tem, da je bila moja želja in potreba, da o tem govorim. Bila sva poročena, zdaj pa sva eno leto že ločena, predvsem zaradi tega, ker ni hotel o tem nič govoriti, niti omenjati njegovega imena, kar me je zelo bolelo. Potem sva hodila na skupine, v zakonsko svetovalnico in je bilo malo bolje. Najbolj me je bolelo to, da me je mož pustil samo v bolečini. A z mano ni lahko zdržati. Vse je spremenilo svoje obličje, jaz sama v sebi in ljudje okoli mene. Težko bi rekla, da je karkoli ostalo kot prej, razen Izak.

So vam po pogrebu stali ob strani?
Vsak doživlja žalovanje drugače, za moj način doživljanja žalovanja so bližnji prehitro odšli. Začela sem raziskovati po družinskem deblu in spraševala, kaj se je komu kdaj zgodilo, koliko otrok je v naši družini že umrlo, in hotela najti razlog. Našla sem otroke, ki nimajo grobov, kot možev starejši brat, ker nihče ni vedel, kje je. Odpirala sem rane in začeli so se umikati. Ugotovila sem, da bolečine ne moreš zakopati, ne da bi jo odžaloval, zato so skupine za žalujoče, kjer se zbirajo ljudje, ki so šli ali še hodijo skozi proces žalovanja, dragocene za vse, ki nimajo med bližnjimi koga, ki bi se o tem z njimi pogovarjal.

Takoj po Julijanovi smrti se mi je zdelo, poleg praznine v sebi, ki sem jo nosila dve, tri leta s sabo, da je tudi ves svet okoli mene v gosti megli. Tako stanje je trajalo kar nekaj časa. V tem obdobju sem doživljala ljudi na nekih drugih frekvencah, vibracijah.

Kdaj je prišlo do preobrata?
Do preobrata je prišlo, ko sem začela doživljati in videti lepoto sveta. Veliko časa sem namenila sprehodom po Cerkniškem jezeru, ker tam ni bilo nikogar, in sem bila rada v samoti, ugotovila sem, da me je skupina ljudi ovirala, hrup me je motil.

Na poti sem. Dolgo časa se mi je zdelo, da je vse brez smisla. Ljub mi je bil izrek, da Bog piše tudi s krivimi črtami naravnost. Zdaj so krive črte dobile tudi vrednost. Niso nekaj, na kar bi se jezila.

RODZICE W ŻAŁOBIE
Shutterstock

Se je s sinovo smrtjo in žalovanjem kaj spremenilo tudi v odnosu z Bogom?
Če so bile to včasih samo besede, ki sem jih izrekala zato, ker sem veren človek, mi je zdaj vseeno, kaj rečejo, zame je to zdaj dejstvo. Po enem letu sem začela hoditi v šolo odpuščanja. Odpustiti sem morala sama sebi, da kot mama nisem videla, da se mojemu otroku nekaj tako hudega dogaja. V šoli odpuščanja pa sem odkrila druge dimenzije in sprejela, da me ima Bog rad, da me ne obsoja in me nosi tesno ob svojem srcu.

Hodila sem na duhovne vaje, v šolo odpuščanja in ko sem dobila duhovnega spremljevalca, se mi je zdelo zelo odrešujoče, da lahko stvari postavim tudi drugače. Dovoljeno mi je, da se jezim na Boga, ga kaj vprašam in počasi poglabljam osebni odnos z njim. Zdelo se mi je, kot da bi se moja bit razcvetela, ker mi je nekdo dal dovoljenje. Ljudje so pričakovali, da bo moje žalovanje trajalo manj časa in me je žalovanje navznoter osvobodilo. Je pa žalostno, da se mora taka stvar zgoditi, da si dopustiš, da se dotakneš biti v sebi, da je ne zanikaš, je ne tlačiš, da ne kimaš, ko čutiš, da ni prav. Nimaš več kaj izgubiti. To je za okolico naporno, pridejo pa ljudje, ki ti postanejo zelo blizu.

Pred dvema letoma ste prevzeli vodenje skupine za žalujoče. Kaj se vam zdi bistveno pri tej skupini?
Svojo zgodbo lahko poveš, si slišan. Naša skupina je odprtega tipa, kar pomeni, da vsak lahko pride in odide kadarkoli. Ker se to lahko zgodi vsak trenutek vsakemu, je pomembno, da je skupina svetilnik, ki je odprt. Z vidika dela v skupini in poglabljanja je dragoceno, če greš tudi v skupino, kjer delaš bolj poglobljeno. Naša skupina je kot vstopno mesto in vključeni so različni žalujoči (starši, ki so izgubili otroke, vdovci, starši po samomoru otroka …).

Je pa dragocena zato, ker je izguba vsakega člana posebna in je zato vredna spoštovanja. Pripravljenost, da z odprtim srcem poslušamo bolečino drugega, spoštujemo željo, da drugi ne želi vsega deliti, pripravljenost, da svojo zgodbo delimo do stopnje, ki je še vedno naravna za vsakega med nami. Spoštovanje zaupnosti je ključno in daje občutek varnosti, da drugod ne govorimo o tem, kar slišimo, kot pojasnimo vsakemu že na začetku. Vodenje skupine za žalujoče sem sprejela, ker tudi meni pomaga ostajati v stiku s tem, česar v resnici ne želim zakopati in želim to svojo “luknjo” napolniti z nečim lepim, videti pot naprej sredi tega, kar je.

ŻAŁOBA
Shutterstock

Nam lahko naštejete nekaj primerov iz lastne izkušnje, ko k žalujočemu pristopimo z dobrim namenom in ga nevede prizadenemo?

Ljudje dostikrat izrečejo: “Bog že ve, zakaj je to naredil.” V meni pa se je ob tem sprožil odgovor: “Pa kdo si ti, da veš, kaj Bog dela.” Druga gospa je rekla: “Bog je vzel tistega, ki je bil najbolj pripravljen.” Neverjetno, kako hitro se postavimo v vlogo nekoga, ki sodi in razlaga.

Prvi korak je, da samo si s človekom, ki je v stiski, potem šele sledijo razlage. Če se postavim na drugo stran, kaj bi napisala ljudem, ki se jim to zgodi. Ne gre za temeljno notranjo željo, kaj jim želim sporočiti, ampak kaj je na mestu, da jim sporočim. Tu umanjka iskrenost, ki si jo takrat zares želiš. Želiš začutiti sočloveka. Ne želiš ga slišati, ne potrebuješ strokovne razlage, kaj se je zgodilo. Vse, kar ni pristno, je odveč. Želiš samo neslišno bližino človeka, ki mu je mar zate.

/…/

Kako pristopiti k žalujočemu, ki mu je umrl otrok, bližnji …?
Dobro je pristopiti takoj, ko izveš, da se je nekaj zgodilo, in pustiti vse. Zato, da smo s tem, nam ljubim človekom, lahko v tem, kar se je njemu zgodilo. Ni se nam treba ukvarjati s tem, kaj bomo tja nesli. Kaj bomo izrekli in kako. Pomembno je, da smo z njim. In da ne bežimo stran.

 

Intervju je bil v celoti objavljen v tedniku Družina, letnik 67, številka 44.

***

Več informacij o skupini za žalujoče pri jezuitih v Ljubljani najdete tukaj. Podporna skupina za žalujoče pa deluje tudi v okviru organizacije Europa Donna.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.