Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Namesto novoletnih zaobljub raje tale odločitev

STRES W PRACY
Shutterstock
Deli

Novoletne zaobljube? Ne, hvala

Začetek januarja je verjetno mesec, v katerega se precej ljudi poda s takimi ali drugačnimi načrti za prihodnost. Nekateri temu rečejo novoletne zaobljube, drugi novoletni sklepi.

Hujšanje, rekreacija, ljubeči odnosi

Na vrhu seznama takih želja ali zaobljub je tista o zmanjšanju telesne teže in o več rekreacije. Najbrž ni naključje, da se za to odločamo prav po božično-novoletnih praznikih, ki jih preživljamo ob potici in domačem pecivu, ob obilnih svečanih večerjah in verjetno tudi kakšnem kozarčku preveč. Sledijo zaobljube o prenehanju kakšne slabe razvade, recimo kajenja, pa tudi novoletne zaobljube o tem, da bomo lepše skrbeli zase, da bomo bolj prijazni, ljubeči, strpni, potrpežljivi.

Se tudi vi vržete v vodo novoletnih sklepov?

Problem novoletnih zaobljub je ta, da se vanje vržemo navdušeno kot plavalec, ki po dolgih mesecih prvič skoči v osvežujoče valove, a navdušenje in polet sta kaj hitro mimo. Na nas se že sredi januarja usede teža vsakdana. In ko so urniki spet bolj delovni, pa manj počitniški, imamo hitro manj energije za kljukanje seznama z novoletnimi zaobljubami.

Nekateri pravijo, da bi se zaobljub morali lotiti zelo specifično in konkretno. Iz nekih sicer pozitivnih, a precej meglenih idej naj bi naredili merljive in preverljive sklepe. Namesto “več bom bral” naj bi si tako določili “prebral bom dve knjigi na mesec”. Namesto “imel bom lepši odnos s svojimi starši” pa raje “vsaka dva dni bom poklical mamo in jo povprašal, kako je”.

Priznati je treba, da so tako konkretno zastavljeni cilji seveda zahtevnejši, saj so preprosti in razumljivi, tako da lahko sami sebe takoj zasačimo pri goljufanju. Pa smo že pri vprašanju, če si tega res želimo? Je že tako, da se človek na vse pretege upira spremembam, saj nam stari vzorci (četudi niso dobri) ponujajo občutek varnosti, varnost pa nam je zelo pomembna.

Woman writing notes
Shutterstock

Vem, da bo v prihajajočem letu tako dobro kot tudi težko

Osebno nisem preveč za novoletne zaobljube. Ker sem precej kritična do sebe, niti ne pustim, da bi mi stvari kdaj tako zelo ušle iz nadzora, da bi jih bilo potem treba strogo korigirati. Nekako se mi zdi, da mi je lažje, če take sprotne korekcije opravljam kar sproti. Sem pa razmišljala o tem, kaj si želim zase v prihajajočem letu.

Starejša kot sem, manj materialne oziroma konkretne so moje želje. Spoznala sem tudi, da je utopično pričakovati, da bo šlo v prihajajočem letu vse dobro, vse gladko, vse korektno, da ne bo prišlo nič težkega in bolečega. Življenje pač ni posladkana Disneyjeva pravljica in kdor naivno pričakuje, da bo doživljal le smeh in nobene solze, ta bo pač spoznal nasprotno, zagotovo.

Tukaj sem, Gospod, pošlji mene

Si pa želim, da bi lahko v prihajajočem letu dobro odgovarjala na Božji klic, da bi mu bila na razpolago. Vsakega človeka Bog pošilja na posebno misijo, in sicer v njegovo mikrookolje, kjer je poklican, da se odzove in da da kar najbolj vse od sebe. Ne gre vedno za velika dejanja epskih razsežnosti.

Včasih je to “le” služenje v lastni družini s povsem konkretnimi problemi ter izzivi. Včasih je to “le” širjenje Božjega tam, kamor vsak dan zahajamo, v službi med sodelavci, na avtobusu, v knjižnici, trgovini, lekarni, vrtcu, šoli, pri zdravniku. Verjamem, da smo na ta način vsi poklicani k svetosti. Zame je to kar dober načrt za prihajajoče leto. Če se vsak večer pred spanjem vprašam: “Gospod, ali sem ti danes dobro služila? Ali sem dala vse od sebe? Ali sem bila kaj boljša kot včeraj?”, bom lahko na ta način tudi odkljukala kakšno “kljukico”. Verjetno pa jih bo kar precej ostalo tudi za naslednji dan. In dan potem.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.