Na podlagi arheoloških sledov se predpostavlja, da v prvih stoletjih po Kristusu katehumenov niso krščevali na kakšni posebni lokaciji ali zgradbi ter da je najverjetneje krščevanje potekalo na prostem.
Prvi znan definiran prostor za krščevanje sega v sredino 3. stoletja in je pravzaprav le preprost pravokotni prostor v zasebni hiši v helenističnem mestu z imenom Dura Europos v današnji Siriji.
Preberite še:
Obred pri svetem krstu, ki je prevečkrat izpuščen
Krstilnice so vzpon doživele v 4. in 5. stoletju
Prve veličastne krstilnice so začeli graditi šele v 4. stoletju, predvsem po objavi Solunskega edikta, v katerem so rimski cesarji določili, da morajo njihovi podložniki slediti verskemu nauku rimskega in aleksandrijskega škofa.
Osnova za veliko večino krstilnic pa je postala Lateranska krstilnica, ki danes velja za prvo ohranjeno arhitekturo, ki je bila namensko postavljena za namene krščevanja. Postaviti jo je dal papež Sikst III. leta 440 v Rimu, na zasnovo drugih krstilnic pa je vplivala predvsem s svojo centralno, osemkotno obliko, številko, ki v krščanski simboliki pomeni tudi nov začetek. Krstilnice pa so bile pogosto tudi dvanajstkotne ali pa preprosto okrogle.
Vedno ločene od evharističnega prostora
Prve znane krstilnice so bile zasnovane izključno za krščevanje odraslih s potapljanjem, zaradi česar je najpogosteje na sredini prostora stal krstilni bazen. Za njih je tudi značilno, da so se vedno nahajale blizu cerkve ali pa so se celo nanjo naslanjale, nikoli pa jih niso postavljali v prostor, v katerem se je obhajalo evharistijo.
To dejstvo pa ni oviralo gradnje mogočnih in veličastnih krstilnic, ki so bile tako velike, da so v njih lahko potekali koncili in sinode. Razlog za tako velike prostore tiči predvsem v tem, da so katehumene krščevali zgolj trikrat letno, in sicer na veliko noč, binkošti in svete tri kralje. Ob teh praznikih je moral škof krstiti vse katehumene v svoji škofiji.
Ker je bila vloga dodeljevanja zakramenta svetega krsta dodeljena škofom, najdemo krstilnice ob stolnicah in ne ob župnijskih cerkvah.
Preberite še:
10 pomembnih lastnosti, ki jih morajo imeti krstni botri
Preberite še:
Frančišek odgovarja: Zakaj krstiti otroke in ne čakati, da se sami odločijo za krst?
Nove navade prispevale k zatonu krstilnic
Ogromni prostori z bazeni so izgubili svojo funkcijo, ko se je prebivalstvo že pokristjanilo in ko se je sploh od 9. stoletja dalje uveljavilo krščevanje novorojencev. Dodatno so pomen izgubili še z uveljavitvijo krščevanja z oblivanjem, ki se je po Evropi začel pojavljati v 12. stoletju. Novi obliki krščevanja je sledil nov predmet, ki je nadomestil celo stavbo: krstilni kamen.
Krščevanje s potapljanjem se je nekoliko dlje ohranilo v koncih današnje Italije, kar deloma pojasnjujejo veličastne krstilnice iz 11. in 12. stoletja, kot jih najdemo v Pisi ali v Firencah.
Sledi krstilnic tudi pri nas
Krstilnice ali pa vsaj njihove sledi najdemo tudi na slovenskih tleh in to že v Emoni, kjer so, podobno kot v prej omenjenem mestu Dura Europos, rimsko stanovanjsko hišo v 4. stoletju prezidali v zgodnjekrščansko molilnico, v 5. stoletju pa na dvorišču zgradili še z barvnim mozaikom tlakovano pravokotno krstilnico z bazenom. Njene ostanke si lahko ogledate v Zgodnjekrščanskem središču v Ljubljani.
Iz istega obdobja izhaja tudi starokrščanska krstilnica v Celju z odlično ohranjenim in z marmornimi ploščami obloženim osemkotnim bazenom. Sedem stoletij mlajša pa je v romansko-gotskem slogu zgrajena krstilnica koprske stolnice, posvečena svetemu Janezu. Danes je bolje poznana pod imenom Rotunda karmelske Matere Božje.
Preberite še:
Zakaj je bil Jezus krščen, če pa ni bil grešnik?
Preberite še:
Premalo se zavedamo: krst osvobaja!
Preberite še:
Ne, boter ne more biti kdorkoli
