Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

“Oče mi je pustil, da sem naredil napake. A mi jih je nato tudi odpustil”

bostjan kmet
OSEBNI ARHIV
Deli

Zaodrje velike družine skozi očetovsko prizmo

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Čeprav ima rad rokodelska opravila, se Boštjan Kmet ne ukvarja s kmetijstvom. Vsaj na veliko ne. Vsakdanji kruh mu reže farmacija. Z ženo Petro imata pet otrok, ki so stari od dveh do deset let. Šesti pa je na poti. V intervjuju je razkril zaodrje velike družine.

Kaj so po vašem mnenju glavne odlike dobrega očeta?
Oče mora biti dosleden in jasen. Otroci morajo vedeti, kaj je treba narediti. Ne pa da so stvari v zraku. Če ne zmorejo, jim je lahko opora. Lahko je tudi zahteven, ker ve, kakšen rezultat si želi. Oče mora biti steber.

Moj oče mi je pustil, da sem naredil napake. Zavestno. A mi jih je nato tudi odpustil. To je bila ena ključnih stvari. Če bi imel le pravila in mi ne bi odpuščal napak, se v težkih trenutkih ne bi vračal k njemu po nasvet.

V puberteti mi je šel oče tudi kdaj na živce. A svoje vrednote mi je privzgojil. Velikokrat si želim, da bi se odzival kot on. Ob mojih napakah ni nikoli dramatiziral ali jih prenapihnil. Mirno je poskušal najti rešitev.

bostjan kmet
LOJZE GRČMAN | ALETEIA

Imate pet otrok, šesti je na poti. Zakaj velika družina? Kaj ta prinaša vašim otrokom in družbi nasploh?
Slišal sem nasvet, da je dobro, če so vsaj trije otroci, saj “če gre eden lulat, se druga dva še vedno lahko igrata”. V veliki družini se otroci med seboj dogovorijo, morajo znati popustiti, odpustiti. To je neko splošno prepričanje. Obstaja pa tudi druga stran.

Vsak otrok ne more dobiti vsega, zaradi tega je lahko bolj grabežljiv. Noče deliti. Če bo razdelil med pet bratov in sester, koliko mu bo še ostalo? Otroci se seveda lahko tudi kregajo. Med sabo so različni: nekdo lažje deli, drugi lažje popusti, tretji je bolj vztrajen …  Naloga nas staršev je, da jih potem usmerimo v vrednote, ki jih živimo.

Lahko bi se ustavila pri enem otroku, a se nisva. Po domače: imamo se luštno. Tako je bilo z enim otrokom, dvema, tremi … Z veseljem pričakujeva šestega. Enako tudi otroci. Najmlajša vsak dan objame mamičin trebuh.

Kako si z ženo delita naloge doma?
Jaz skrbim bolj za tehnične stvari, plačevanje računov, avto, žena pa za perilo in preostala gospodinjska opravila. Sicer pa, če se kdo ne počuti dobro oziroma ne zmore, lahko kdorkoli od naju dela karkoli. Čeprav …

Žena je pred kratkim šla za dva tedna na duhovne vaje in smo bili doma sami. Desetletna Pija je šestletno Veroniko uvajala v pranje perila. Za to jaz nisem strokovnjak. Slučajno sem šel mimo kopalnice in dejal, naj opereta še en kos. Takoj sta me podučili, da tisto ne spada k belemu perilu, mala pa je dodala še: “Pojdi stran, bova sami.”

Moram priznati, da se mi je zdelo kar fino. Primorani smo bili delovati sami. Dobra izkušnja. Še lepše pa je seveda bilo, ko se je žena vrnila. To je bilo olajšanje za vse. Videli smo, kaj vse naredi, a tega sploh nismo opazili. Seveda tudi jaz posesam, pometem, zložim posodo v pomivalni stroj. Najraje to delam z otroki.

Ko žene ni bilo doma, nismo vedeli, kako razvrstiti oprana in zložena oblačila. Otrokom sem razdelil kovančke iz hranilnika in smo se igrali trgovino. Vsak je pri meni “kupil” svoje stvari.

Tabor za očete in sinove

Boštjan navdih za življenje črpa iz duhovnosti Gibanja fokolarov oziroma Marijinega dela. Na podlagi duhovnosti si prizadeva za še aktivnejšo vlogo v življenju. Svoje poslanstvo vidi predvsem pri delu z majhnimi otroki.


Lani je pomagal pripraviti tabor za očete in sinove, ki je bil v Logu pod Mangartom, letos bo na Koroškem. Poteka poleti, od petka do nedelje, na njem se ob fizičnem delu v korist pomoči potrebnim utrjujejo vezi med očeti in sinovi.


“En otrok težko naredi kaj. Pet pa jih je sposobnih narediti že bistveno več. Lani so na primer neki starejši gospe zložili vsa drva,” razlaga Boštjan: “Oni pa se krepijo v vztrajnosti in delavnosti. Pomembno je, da vemo, zakaj imamo roke.” Udeležencev tabora je bilo 40, prišli pa so z raznih koncev Slovenije.

Sedemčlanska družina v prostem času:

Kakovostna in natančna komunikacija je bržkone ključnega pomena.
Gotovo. Ena raven komunikacije je na povsem konkretni ravni v zvezi z delovanjem družine. Druga raven je tista, v kateri se začutiva midva. Veliko nama pomeni to, da dan začneva in končava skupaj. S križem na čelo in poljubom. Zvečer zmoliva z otroki, nato še sama, se pokrižava in poljubiva.

Skupaj hodiva po mleko k lokalnemu kmetu. V obe smeri sprehod traja kakšnih 25 minut. To je čas, ko si lahko marsikaj poveva. Včasih dodatno delava kroge po okoliških ulicah.

Zame je zgled vzgoje tudi družina z enim otrokom, ki ima točno začrtan cilj, ki ga želi doseči. Pomembno pri starših je, da si določijo prioritete. Ne moreš biti, postati vse in imeti vsega.

Pet otrok, šesti prihaja, zahtevna služba … Kako vam uspeva, da imate tudi kak konjiček in katerega?
Konjičkov ne dojemam povsem kot čas zase. Vsi so nekako povezani z družino. Igram namizni tenis, že od četrtega razreda. Vmes je bilo kdaj tudi težko, na primer ko smo imeli drugega otroka, prvorojenka pa je veliko jokala.

Žena je bila sama z dvema. Nisem vedel, kako ji je težko sami. Ko mi je to povedala, sem dejal, da ko bo težko, ne bom hodil na namizni tenis. Obenem pa mi je rekla, da naj grem čim večkrat, ker nazaj pridem ves vesel. Če me to sprosti in razveseli, je to tudi njena želja. Otroci navijajo zame, večje tri hčerke bi rade začele igrati, to postaja nekakšna skupna dejavnost.

Ukvarjam se tudi s pirografijo, žganjem v les. To največkrat počnem zvečer, ko gredo vsi spat. Če pa delam čez dan, so otroci zraven, gledajo, ocenjujejo. Tri starejša dekleta so napravila že svoje izdelke. Včasih tudi rezbarim. Lesene izdelke poklonim kot darilo. Vselej povem, da je darilo tudi ženino, saj ko jaz ustvarjam, ona prevzame druge stvari.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.