Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

“Otroci se tudi stepejo, skregajo … To se mi zdi normalno, iz takih situacij se največ naučijo”

OSEBNI ARHIV
Deli

"Mene kot otroka niso vzgajali, da nekaj naredim do konca, kar sem zelo pogrešala. Zato se pri svojih otrocih zelo trudim za doslednost, sem sitna in vztrajam"

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Sandra Tominšek je žena in mama šestih otrok. Po poklicu je waldorfska vzgojiteljica in ima zelo rada življenje. Zanima jo zelo veliko reči (ustvarjanje z rokami, vrtnarjenje, otroci z vedenjskimi izzivi, kuhanje in peka, duševne motnje …), najraje pa ima čas, ki ga lahko preživi z družino v naravi. Čeprav z možem ne prihajata iz velikih družin, sta v svojo sprejela otroke Izabelo (19), Izidorja (15), Urbana (10), Voranca (9), Vesno (7) in Pavlino (5).

Prvo hčer ste rodili, ko ste bili še zelo mladi?
Najstarejšo hčer Izabelo sem imela, ko sem bila njenih let in še nisem bila na faksu. Spomnim se, da sem takoj čutila, da sem zanosila, in vedela sem, da bom otroka obdržala. Klemnu sem rekla: “Noseča sem in otroka bom obdržala. Razumela bom, če se boš odločil, da ne boš ostal z nama.”

Zelo me je presenetil, da je mojo nosečnost takoj sprejel. Tudi moja mama mi je bila v veliko oporo. Pazila je na Izabelo, ko je bila dojenček, jaz sem hodila na faks na predavanja, vmes domov, jo podojila in potem nazaj na faks. Tudi če bi imela moja hči zdaj pri 20-ih otroka, bi jo pri tem zelo podprla.

Se imate za “idealno” krščansko družino, kjer se vsi sprašujejo, le kako jim uspeva?!
Daleč od tega. Klemen izhaja iz neverne družine, zato ne hodi z nami k maši oziroma včasih gre, ponavadi pa ne. Tudi sicer nam včasih ne uspe iti k maši; jaz imam največ od maše, ko grem sama. Po naravi sem zelo duhoven človek in imam zaradi tega zelo močno zaupanje, da so stvari take, kot morajo biti, da se vse zgodi z nekim namenom, da bo na koncu vse za nekaj dobro.

V naši družini zvečer skupaj ne molimo ali prepevamo verskih pesmi ob kitari. Se pa skupaj v postelji stisnemo, kaj preberemo in zahvalimo za kakšno malenkost, ki se je zgodila tisti dan. Lepo pa mi je, da je tudi možu pomembno, da se zahvalimo pred jedjo. Včasih pozabimo in nas on opozori, da se še nismo zahvalili. Čeprav se ima mož za nevernega in ne hodi v cerkev, živi krščanske vrednote in je morda bolj veren od nekoga, ki ima to za avtomatizem.

SANDRA TOMINŠEK
TINA MARTINEC SELAN

Kako je živeti v hiši s šestimi otroki?
Vsak dan je jok, čisto vsak dan. Vsak dan pa so tudi lepi trenutki, ko se vsi med sabo zaigrajo, smejejo, se imajo radi. Imajo bogato domišljijo, iz običajnih predmetov iz gospodinjstva, oblačil in kosov pohištva si naredijo vse sorte “igrač”. Tudi tisti, ki so med seboj manj kompatibilni, se med igro dobro razumejo.

Seveda se tudi stepejo, skregajo … Je tudi glasno. A meni se to zdi normalno, iz takih situacij se največ naučijo. Razumem pa tudi tiste, ki se jim že običajna jakost govorjenja tolikšnega števila otrok zdi naporna. Tudi moj mož ima precej nižji prag potrpežljivosti od mene. Zvečer imamo običajno borbe, nekateri ne bi šli spat, zjutraj tudi, ker nekateri ne morejo vstati …

Ali so otroci iz velike družine samostojnejši?
Najstarejša je bila od majhnega samostojna in delovna. Že v 1. letniku je oznanila, da se bo, ko bo končala srednjo šolo in začela študirati, osamosvojila. In se je res. Našla si je študentsko delo, se odselila in si sama plačuje najemnino in preostale stroške.

Zdi se mi, da so tudi mlajši otroci po njej prevzeli nekatere delovne navade, recimo učenje in delo za šolo. Seveda pa mlajši prevzamejo po starejših tudi kaj drugega, npr. upiranje. Ampak z vsakim otrokom je lažje, tudi ko pridejo težja obdobja, saj imam zaupanje, da bo vse v redu.

Kakšno logiko imate pri vzgoji? Je težko biti dosleden pri toliko otrocih?
Vejo, da sem tukaj zanje in da mi lahko vedno povejo, kar jih teži. Za vsakega si skušam vzeti čas, ko sem samo z njim. Izkoristim npr. pot domov iz kakšne aktivnosti, da se pogovorim z enim. Drugega vzamem s sabo v trgovino. Nekaterim zadostuje, da so samo z mano, ko sem doma. Vedno pa se ravnam po srcu, hitro začutim, katerega kaj muči in kje potrebuje podporo.

Mene kot otroka niso vzgajali, da nekaj naredim do konca, kar sem zelo pogrešala. Zato se pri svojih otrocih zelo trudim za doslednost, sem sitna in vztrajam – pri zadolžitvah, pri pomoči doma, pri obveznostih, pri tem, da se držijo dogovorov. A otroci so zelo različni, zato se tudi vzgojni prijemi razlikujejo. Vzgajamo pa z zgledom, tako da je samovzgoja tista, ki največ šteje.

Kaj pa ko naletite na odpor?
Iz izkušenj sem ugotovila, da odpor vedno rodi odpor. Če se razjezim, je še slabše. Otroci to začutijo. Nasprotno, pogosto je dovolj, da se notranje “naštimam”, da ne pomislim nase in na to, kako imam vsega dovolj, kako sem naveličana. Osredotočim se na otroka in ko se mu tako dam na razpolago, je ponavadi levji delež že rešen.

Preberite še:
Mama je vreme družine

Kje si napolnite baterije?
Od otrok, naj se sliši še tako neverjetno. Moj 15-letnik me vsako jutro objame, poljubi in mi reče: “Mami, rad te imam, želim ti lep dan.” Neverjetno, kajne, fant in to pri teh letih. Tako da si energijo napolnim ob polni hiši otrok, ob tem utripu, objemih, njihovi igri.

Ali vzgojna nesoglasja z možem rešujeta pred otroki ali na samem?
Priznam, da tudi pred otroki. Trudim se sicer, da bi na samem, ampak včasih ne gre. Oba v takih situacijah hitro odreagirava. Ko me nekaj razjezi, kar hitro eksplodiram. Če se hočem z možem o vzgoji pogovarjati pozneje, se on ni pripravljen. Zanj je situacija že mimo. Zato sem se navadila, da mu skušam sproti umirjeno povedati, kadar mi nek njegov korak ni (bil) ok. Imava pa načeloma kar podobne poglede na vzgojo.

FAMILY TOMINŠEK
OSEBNI ARHIV

Imajo vaši otroci pametne telefone, računalnike?
Najstarejša otroka imata telefone, mlajši od 15 let pa ne. Tukaj sva dosegla dogovor, da čez teden tega ni, ob koncu tedna pa minimalno. Pri 15-letniku so se težave začele s tistim trenutkom, ko je dobil telefon (konec 7. razreda), tako smo se en mesec samo kregali okrog tega. Čeprav smo rekli, da ne sme biti na telefonu, je na skrivaj “visel” na njem. Pri nas pa je tako, da nas je veliko in stalno vseh otrok res ne moreš imeti pod kontrolo. Po enem mesecu mojega sitnarjenja je toliko zaleglo, da je ugotovil, da mora res omejiti svoj čas na telefonu, in od takrat je bolje.

Imate doma red?
Trudimo se, a nam ne uspe vedno. Prišla sem do tega, da znam “spustiti” in da me ne moti več, če ni vse popolnoma čisto in pospravljeno. Ko sem bila še doma, smo vedno skupaj pospravili. Najtežje od vsega mi je bilo spustiti kriterije, ko sem odšla v službo. Veliko zadolžitev imajo otroci, vsak glede na svoje zmožnosti, in trudim se, da jih pri tem ne popravljam.

Navadila sem se, da se lahko mirno usedem na kavč in berem, pletem ali šivam, kar se mi zdi bistveno bolje izkoriščen čas od pospravljanja. Morala pa sem tudi dobesedno prevzgojiti sebe, da sem si rekla, da ne bom vsega delala sama, čeprav bi mi bilo tako lažje, ker sem človek, ki ima ogromno volje in energije. Ampak se mi zdi prav, da h gospodinjstvu prispevamo vsi.

Koliko svobode pustite otrokom?
Jim kar zaupam in se trudim, da bi bili čim bolj samostojni. Pri vzgoji se skušam zelo držati Steinerjevega reka: “Otroka sprejeti s spoštovanjem, vzgajati v ljubezni in ga izpustiti v svobodi.” Tudi najmlajši punci se gresta kdaj sami igrat pred blok , 9- in 10-letnik sama hodita na popoldanske obveznosti, v trgovino … Ugotovila sem, da ko jim zaupam neko večjo odgovornost, jo vzamejo resno in se zelo zrelo obnašajo. Če vejo, da morajo, recimo, sami priti domov, ni nikoli nobenega problema. Mislim, da bi morali otrokom danes bolj zaupati. Hvaležna sem možu, da me spodbuja k temu.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.