“Očitno nam moškim ni dovolj, da pridemo za šank, čeprav je pijača še tako dobra in stresamo še tako smešne šale. A iščemo več kot to,” pravi mož in oče treh otrok Luka MavričPomen moškega in moža v sodobni družbi ‒ mačo ali copata? Ženina opora ali imetnik popoldanskega abonmaja na kavču? Steber vrednot ali iskalec lažjih stranpoti? To so vprašanja, teme in dileme, ki smo jih odstrli v pogovoru z možem, trikratnim očkom in voditeljem skupine za moške Luko Mavričem.
Pogosto slišimo, da ženska podpira tri vogale hiše. Kako naj mož, moški pristopi, da bo on prevzel vsaj enega od teh? Na kakšen način nastopiti v dejavnejši vlogi moža, očeta, sina, brata?
Ta frazem o treh vogalih izvira iz tega, da povprečna ženska načeloma več časa preživi doma. Ženska je tista, ki se več ukvarja z otroki, preverja domačo nalogo, poskrbi, da je skuhano, pospravljeno, oprano, zlikano … Moški v glavnem večji del dneva preživijo v službi. To ni problematično, če sta tako dogovorjena in če cenita delo drug drugega.
Preberite še:
“Moškemu mora propasti posel, da postane sočuten, ustvarjalen in usmiljen”
Težava nastopi, če mož in žena ne delita vsak svojih skrbi drug z drugim. Pa tudi ko on preprosto ne najde časa za ženo in za otroke. Takrat se ženska čuti samo. Doživlja, da je vse na njej. Moški pa ostaja sam s svojimi skrbmi. Tudi on misli, da nosi breme celotne družine. V mislih ima stanovanje, kredit, lizing za avto, preživetje … Razmišlja, da mora končati ta ali oni projekt, usposabljanje, da bo imel večjo plačo in da bo družina lažje shajala. Prizadeva si na svoj način.
Zakonca ne delata samo zase, ampak za vso družino. Ali opazita, kaj je naredil drugi? Znata to ceniti? Da moški ne opazi, kaj dela žena, šele takrat, ko zmanjka zlikanih srajc v omari ali ko na mizi ni tople večerje, ampak da pohvali ženo, ko vse to je. Ni težava, da delamo preveč, ampak da delo ni cenjeno, temveč samoumevno. To boli človeka.
Zahteve v službah so ponavadi vse večje. Kako ravnati, da bo v zbiralniku energije te ostalo dovolj za popoldanske družinske dejavnosti?
Gre za vprašanje prioritet. Ta tema velikokrat privre na dan v moških skupinah. Vesel sem, ko slišim može reči, da je služba pomembna, a ne živijo za službo, ampak jim je družina na prvem mestu.
Preberite še:
Multipla skleroza v mladosti: “Spoznavam novo sebe”
Če je služba najpomembnejša, žena in otroci čutijo, da so na drugem mestu. Pravega zadovoljstva tako ne more biti. Tudi pri moškem, ki se v službi trudi, da bi naredil čim več. Čeprav pravi, da za družino, a tega mu nihče ne verjame, ker je morda čutiti, da se umika v delo. Vedno je treba vedeti, kje je moje srce. Domov ne prihajam le počivat in pričakovat, da me bodo vsi pustili pri miru, da se spočijem za naslednji dan.
Obstajajo seveda družine, kjer v službo hodi le oče, mama pa je bolj ali manj doma. Če je to skupni dogovor, potem tam tarnanja, kritiziranja, kdo vse mora kaj narediti, ni. Vsak prispeva svoj delež. Vsekakor lahko dobro delujejo tudi takšne družine.
Se moški bolj poistovetimo z likom navideznega mača ali pasivnega opazovalca dogodkov, izvrševalca navodil oziroma “copate”?
Tu gre pa za vprašanje moči, ki je po moje bistveno za vsakega moškega. Kako upravljam s svojo močjo? Je zlorabljena, ker je v sebi ne prepoznam, nato pa se postavim na nek položaj, kjer druge izkoriščam, jim ukazujem, se postavljam nadnje, z njimi manipuliram?
Druga plat iste težave je, da se svoje moči bojim, se potegnem vase, odločitve o sebi in življenju prepuščam drugim. Na primer ženi. Doma sem na uslugo, prijazen, uglajen, korekten, prizadeven, a ne dajem nobene pobude, predloga, v sebi nimam pravega življenja, strasti, hrepenenja … Takšen moški se moči boji. Če bi prišel v stik z njo, bi se začel drugače postavljati zase.
Kot krivico pa doživlja to, da ga nihče ne upošteva. Vsi ga malo izkoriščajo, ker se ne postavi zase. In drugi vedo, da tega ne bo storil. To je moški copata. Morda smo večkrat v dvojni vlogi: proti šibkejšim delujemo s pozicije nekoga, ki ima moč. Proti, na primer, nadrejenim smo pa nadvse uslužni.
Moški zelo spoštujemo človeka, ki je duhovno močan. Ko se z njim pogovarjaš, začutiš, kako je vedno zvest sebi, pove, kar misli. Naredi, kar je prav, ne glede na to, da ga bo to v življenju nekaj stalo. Šel je skozi marsikatero preizkušnjo, a ostal načelen. Ni se odpovedal ne sebi ne svojim vrednotam.
Moški naj bi v principu veljali za nekoliko manj duhovna bitja. Kakšne teme nas po vaših izkušnjah pritegnejo?
Ne morem privoliti v tezo, da je moški manj duhoven od ženske. Prišel je čas, da začenjamo odpirati vprašanja, ki si jih zastavlja vsak moški. Poleg prej naštetih tem še vprašanja svobode, zasvojenosti, spolnosti … Drug od drugega se učimo, kako se s tem spoprijemamo. V zaupnem odnosu, ko veš, da ti nekdo ni tekmec, ampak prijatelj in sopotnik. Drug drugega spoštljivo sprejemamo v svoji zgodbi. Če pa ob tem prosimo še Boga, da nas blagoslovi v našem prizadevanju, je vse skupaj še močnejše.
Gotovo nas zanima vprašanje moške moči, kako jo poiskati v sebi, priti v stik s svojo pristnostjo. Moški je do neke mere vedno neudomačen, ne pusti se udomačiti. V sebi je iskalec, raziskovalec, in to do konca življenja. Lakota moške duše in duha je dobra – da iščeš, glodaš, brskaš po sebi, smislu življenja.
Zanima nas tudi, kako iščemo smisel, ljubezen. Na moških skupinah se odpirajo tudi teme, kot je, kako z ženo, žensko živeti, da ostaneš “ti”, kaj ona potrebuje, da bo srečna ob tebi in ti ob njej. Da ohraniš “sebe” in prideš njej naproti.
So v skupinah v ospredju tudi teme, povezane z družino in službo?
Da, sprašujemo se, kako otrokom nuditi varnost, zaščito, kako jih prek izzivov vpeljati v ta svet, ne da bi jih popolnoma zaščitil pred stresi. Kako otroke pripraviti, da se bodo v svetu znašli in ostali pokončni, zvesti sebi in Bogu.
Preberite še:
Multipla skleroza v mladosti: “Spoznavam novo sebe”
Še ena za moške priljubljena tema pa je, kako v poslu, med ljudmi, ki niso verni, se ne sprašujejo o Bogu, ostati zvest sebi in krščanskim vrednotam. Vera ni nekaj, kar počneš ob nedeljah za eno uro pri maši, nato pa slečeš vlogo kristjana. Ali si 24 ur na dan, doma, v službi, v prostem času, ali pa to nič ne pomeni.
Preberite še:
Oče mora biti tudi zoprn, ker pri otrocih ne zbira všečkov
V poslu je veliko stvari, ki bi se jim moral kristjan izogniti: izkoriščanje, delo na črno, zamude pri plačilih, kuverte pod mizo … Ko opazujemo, kako posel teče, smo hitro na tem, da se bojimo biti za drugimi in se spogledujemo s privolitvijo v te načine, da ne bi izpadli iz teh krogov in ostali brez posla. Lepo je slišati uspešne ljudi, ki pri vsakem koraku ostajajo zvesti Bogu in krščanskim vrednotam.
Takih ljudi nič ne bremeni, ne trepetajo pred davčno upravo, inšpekcijo, ker delajo po pravilih. Za to je treba biti drzen, celo predrzen in se zanesti na Boga. Če zadaj ni vere, težko najdeš drug nagib za to, da rečeš: “Bom pa plačal ta davek, čeprav me ne bo nihče tepel, če ne bo tako.”
Nič ti ne pomaga, če v družbi prilezeš še do tako visokega stolčka, če se v sebi še vedno počutiš kot “ministrantek”, ki nima izkušenj in se boji, da bo kakšno stvar narobe postavil in ga bo nekdo, ki je nad njim, okregal.
Če v zadnjem vprašanju prepletemo nekaj hudomušnosti in izzivalnosti ‒ zakaj moški, možje sploh potrebujemo dogodke, saj se srečujemo že na primer na pivu ali rekreaciji?
Očitno nam ni dovolj, da pridemo za šank, čeprav je pijača še tako dobra in stresamo še tako smešne šale. Rekreacija je seveda potrebna, da se sprostimo, poskrbimo za telesno zdravje. A iščemo več kot to. Potrebujemo okolje, družbo, kjer lahko odpremo pomembna vprašanja. Moški smo zelo hvaležni, če v srečanju z drugimi najdemo odgovore, ki smo jih dolgo iskali.
Preberite še:
Kam je tokrat poletel župnik Golob?
Preberite še:
Mali angel Anielka odhaja domov. Njeni starši pa pišejo: “Srečni smo!”
Preberite še:
Zakaj si je vredno ogledati letošnjega oskarjevca Zelena knjiga
