Dva Seška, en intervju. Jure in Luka, oče in sin, sovoditelja radijske oddaje, oba vešča odra in mikrofonaJure Sešek je voditelj na Radiu Ognjišče in znan medijski obraz. Njegov sin Luka z velikimi in hitrimi koraki stopa po glasbeni poti. Oba rada potujeta. Tako v dvoje kot v petero, saj se marsikdo čudi, kako gre skorajšnji 22-letnik še vedno na počitnice z družino. To se pri Seškovih redno dogaja.
Preberite še:
Luka Sešek v svežem projektu: Živim svoje sanje
Kako bi z nekaj besedami opisali Luko oziroma Jureta?
Jure: Vprašanje, koliko mora biti človek iskren. (smeh) Luka je poseben poba, že od malega, tudi če ga primerjam z bratoma ali drugimi vrstniki. Poseben v dobrem smislu. Iskren, zelo čuteč, pa tudi hitre jeze in precej eksploziven. Včasih se zdi kolerik, nato spet pretirano sočuten fant. Zdaj moram pa hitro nehati, da se ne bo razjezil. (smeh)
Luka: Za vse slabe stvari, ki jih pove o meni, je kriv sam. (smeh) Z očetom sva si zelo podobna. Ko je kaj treba narediti, govoriva, da ne bova, a potem vendarle storiva. Hitro se pustiva sprovocirati. Ampak najinega “pričkanja” pa resnici na ljubo ni prav veliko.
Kaj najraje počneta skupaj?
Jure: Najraje sva z ostalimi tremi Seški. Če mislite na najin “solo čas”, pa rada potujeva skupaj. Dvakrat sva šla na primer sama v ZDA. Obiskala sva Kalifornijo z okolico, Minnesoto. Američanom se to zdi normalno, da gre otrok ali več njih z očetom na pot. Da se bolje spoznajo in povežejo. Tudi midva sva se. Štiriindvajset ur biti skupaj z nekom, ki ga kot oče že malo “izgubljaš” … Luka je bil na drugem potovanju star 19 let.
Luka Sešek na festivalu Ritem srca in po njem:
V parkih je skrivaj snemal videe za oddajo Slovenija ima talent. Hotel je ohraniti to skrivnost pred nami, ampak mi je bil primoran izdati, da nekaj kuha in pripravlja. Ni se mogel povsem skriti. Ženi Urši, ki prej tudi ni vedela, pa je povedal nekdo od gledalcev na vnaprej posneti oddaji: “Kako je bil vaš mali dober!”
Amerika v dvojni dozi je bila torej posebna zgodba. Kaj pa sicer, si kdaj vzameta “moško” uro, dan, morda celo konec tedna?
Jure: Ponavadi gremo vsi skupaj (pri Seškovih imajo še dva sina: Miho, ki končuje gimnazijo, in Jana, ki končuje osnovno šolo, op. a.). Zelo smo povezani. Ljudem ni jasno, kako nas gre na primer v toplice vseh pet. Nekaterim se zdi čudno, kako gre 22-letnik skupaj s starši in bratoma na oddih. Radi smo skupaj. Čeprav, iskreno povedano, so take poti vedno bolj redke …
Sta v kateremkoli položaju kdaj že rekla drug drugemu: “Mojster, zdaj pa pretiravaš?”
Jure: Ne spomnim se česa posebnega. Imava pa vsakdanja pretiravanja. Oba rada poveva kaj malce preveč napihnjeno. Ali “zablefirava”. Nato drug drugega besedno loviva, da ni tako hudo.
Luka: Na primer, da je nekdo v gneči čakal pol ure, je pa bistveno manj.
Preberite še:
Vodja skupine Proper vso noč igra na zabavi, že čez nekaj ur pa orgla v cerkvi
Jure, kaj se vam je glede vrednot zdelo bistveno, da prenesete na sina?
Družino. To je za nas svetinja, nedotakljiva vrednota. Vsi smo veseli, če nam tudi med tednom uspe biti hkrati doma, imeti skupen obrok. Čutimo povezanost, spoštovanje, tudi do starejših, skušala sva privzgojiti sočutje, spoštovanje drugačnosti. Upam, da razumejo, da je treba biti hvaležen za življenje in ne pozabiti, da nismo sami, da nismo gospodarji vsega.
Kako vama je z ženo uspelo, da so fantje tako radi blizu domačega gnezda?
Nisva imela kakih podrobnih načrtov o vzgoji. Zdi se mi, da je vse prihajalo samo od sebe, s časom. Oba se rada vračava domov. Že vrsto let imam precej koncertov, nastopov, povezovanj prireditev, in trudil sem se, da smo šli na kako tako pot tudi skupaj. Otroci so videli, da je naš dom varno zavetje. Pribežališče, kamor vedno lahko prideš, tudi utrujen, razočaran, nasmejan, slabe volje …
Preberite še:
Ali moški opazi, kaj dela žena, šele ko mu zmanjka zlikanih srajc?
To, da so radi doma, je morda povezano tudi z drugimi stvarmi. Obstajajo mladi, ki gredo na študij v tujino ali imajo že zametke družine, skupnega življenja z nekom. Luka tega za zdaj še nima. A zanj dom ni le izhod v sili. Trudi se biti odgovoren in domov ne hodi le spat. Pogosto se zgodi, da nas, ko se ostali vrnemo, pričaka kosilo. Včasih mu uspe tudi pospraviti stanovanje. Če bi bil oče, bi, saj veste, tule imel celo vrsto dodatkov in časa bi zmanjkovalo …
Luka, kaj najbolj cenite pri svojem očetu?
Oče je preprost, spoštljiv, ne zapleta stvari, vse naredi lepo v tišini, ne “meče se ven”. No, če ga ne bi bilo poleg, bi verjetno povedal še lepše. (smeh)
Kaj je za vaju največji izziv pri skupni oddaji na radiu Ognjišče A štekaš?
Jure: Idejo je dal radio. Zdaj oddajo vodiva drugo sezono. Na 14 dni se izmenjujemo z Marjanom in Žigo Buničem. Takrat sem razmišljal, da bi bila lahko to tudi odskočna deska za Luko, da bi ga voditeljski mikrofon lahko začel nekoliko bolj zanimati. Pa ga je odneslo v malo drugačne vode, se zdi.
Ta medgeneracijska oddaja je bila že od nekdaj zastavljena zelo sproščeno in glasbeno. Jan Gerl (Lukov glasbeni kolega iz skupine Proper in nekdanji sodelavec radia, op. a.) izbira glasbo, tako da je A štekaš? nekakšen prostor za predstavitev glasbenih novosti, tudi za pogovore z izvajalci. Včasih tudi glasbe, ki ni povsem tipična za naš radio.
Preberite še:
“Tesnobnost drugi težko razumejo”
Hkrati bi radi poudarili medgeneracijski pogled na življenje. Tu bi, priznam, morala vsebinsko malce bolj stopiti na plin. Hkrati pa v eni uri in z ogromno glasbe za to nimaš kaj veliko časa. Včasih razvijeva pogovor na temo “nekoč-danes“”ob kaki pesmi. Poslušalci lahko začutijo umirjeno starost in vihravo mladost voditeljev. Upam, da je tako.
Očetovsko-sinovski odnos je eden najbolj prvinskih. A vseeno je ta vez v številnih družinah šibka ali pa celo pretrgana. Kako jo vselej obnavljati, negovati?
Jure: Osnova je medsebojno spoštovanje zakoncev. Da deluje odnos oče-mama. Potem težav ni. Razpoke so ponavadi tam, kjer se med partnerjema zalomi. Potem pride do žalostnih zgodb menjavanja otrok in njihovih potovanj od enega do drugega.
Če je paru danih več otrok, kar je blagoslov in milost, gre vzgoja lažje. Vplivajo drug na drugega. Starši se pri prvem “učijo”, spoznavajo, kaj je (ne)mogoče, kaj je bila utopija, kje so se zaletavali z glavo skozi zid … To je neka skupna rast.
Z ženo sva res hvaležna za vse tri, za družino in izkušnje, v katerih smo skupaj. V družini sta pomembna zaupanje in medsebojno spoštovanje. Fantje, danes stari od 16 do 22 let, se med sabo dobro razumejo in upava, da bo tako ostalo. Tudi, ko bodo imeli svoje družine, če jim bodo dane.
Preberite še:
Sozvočje uspešnega posla in družine: Znati moraš reči ne
Kako sta z ženo Uršo srkala znanje, ideje, navdihe, poglede glede vzgoje?
Priznam: nisva bila med tistimi, ki bi veliko brskali po literaturi, priročnikih. Nikoli nisva bila v zakonski skupini. Delala sva po lastni pameti, zaplete skušala reševati s pogovorom. Oba sva bila vzgojena precej podobno. Tudi to je nekaj. Če imata starša podoben pogled na vrednote, življenje, potem drug drugemu le pomagata. Lažje rasteta skupaj.
Luka, kako ste vi kot najstarejši sin “vzgojili” svoja brata?
Kar hitro sem znal dati kakšno okrog ušes. Tako da sem že s tem dobil precej avtoritete. No, v tem sem pa res drugačen od “ata”. (smeh) Ne, ne, hec! Z bratoma se dobro razumemo. Res pa sta mlajša bolj povezana med seboj zaradi športa, nogometnih klubov, skupne sobe.
Preberite še:
Je to črka, brez katere Slovenci ne moremo preživeti?
Preberite še:
Samski? Prosite sv. Jožefa, da bi našli življenjskega sopotnika
Preberite še:
Z modne brvi Victoria’s Secret na pot za Jezusom
