Po dolgih letih duhovništva mi je bilo dano izkustveno spoznati, da namreč Bog nenehno dela zame in ne jaz za njega. In da kar naredim, naredim lahko po njegovi milosti, ker mi to on omogoča.
Preberite še:
10 svetopisemskih citatov, s katerimi boste poživili vaše zaupanje v Boga
Ali je torej postni čas resnično namenjen temu, da mi nekaj naredimo za Boga, zase in za druge? Ali ni morda namenjen prvenstveno temu, da bi si globlje ozavestili, kaj je Bog storil za nas, kaj dela za nas zdaj in kaj želi še narediti za nas? Da bi znova videli, da je Bog sam tisti, ki nas prvi ljubi, kot vedno znova ponavlja evangelist Janez (1 Jn 4,49).
Božja ljubezen je prva
V postnem času nam Bog želi med drugim znova na viden in otipljiv način pokazati, da je njegova ljubezen prva. Od nas želi predvsem to, da bi njegovo darujočo se ljubezen in usmiljeno pravičnost prepoznali živo in dejavno navzočo v našem življenju. Da bi ob čudenju nad vsem, kar dela za nas, vstopili v nenehno hvaležnost, kot nas spodbuja apostol Pavel: “V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas” (1 Tes 5,18). Da bi ga ob tem vzljubili z vsem srcem, dušo in močjo. In hkrati tudi začeli iskati možnosti, kako lahko skupaj z njim postanemo njemu podobni, postanemo dar za druge, spoštujemo in ljubimo skupaj z njim sebe in druge na njegov način (Jn 15,12).
Preberite še:
Zakaj v postnem času v liturgiji ni slave in aleluje
Ali ni glavni namen posta to, kar slišimo na pepelnico, ko se posujemo s pepelom in slišimo Jezusove besede: “Spreobrnite se in verujte evangeliju” (Mr 1,15). Najpogosteje jih razumemo kot klic k temu, da bi videli svoje grehe, jih obžalovali, se obrnili proč od njih, se jim odpovedali, prosili za Božje odpuščanje, šli k spovedi, sprejeli pokoro in odvezo ter naredili vse, da ne bi več padli v greh. Toda ali nas Jezusove besede “spreobrnite se” spodbujajo samo k temu ali pa najprej še k čemu drugemu?
Milostni čas
Jezus tik pred pozivom k spreobrnjenju oznani, da je z njim prišel milostni čas, čas milosti. Z njim je med nami Božje kraljestvo. Po njem je postal Bog Oče vidno navzoč na svetu, med nami. Zato nas vabi, da bi se spreobrnili, obrnili k njemu in sprejeli njegov način mišljenja, čutenja, gledanja, poslušanja, razumevanja in ljubezni, kajti le tako bomo lahko videli, slišali, razumeli ter sprejeli in verovali v to, kar nam želi predvsem povedati: evangelij, veselo vest. To, da je Bog naš Oče, ki nas prvi ljubi. Smo njegovi ljubljeni otroci.
Preberite še:
Kako otrokom osmisliti post
Njegovo usmiljenje je večje, kot so naši grehi. Povabljeni smo, da sprejmemo to veselo vest in v svoji svobodi dopustimo, da nas Sveti Duh nenehno preobraža in upodablja po Jezusu Kristusu, da v njem postajamo usmiljeni, kakor je Oče.
Čemu torej odpoved?
To je njegovo bistveno oznanilo, vesela vest. Ko to sprejmemo, šele lahko v polnosti vidimo svoj greh, vse, kar nas ločuje od te Očetove ljubezni, vse, kar nam onemogoča, da bi dosegli svoj cilj življenja, smisel življenja: biti ljubljeni in ljubiti druge. Tako naše kesanje in prošnja za odpuščanje ni kupovanje Božje ljubezni, ljubljenosti v njem, temveč dopustitev, da se sme Božja ljubezen v polnosti naseliti v naše srce, prežeti in preobraziti naše misli, čutenja, besede in dejanja, da bomo z vsem izžarevali ljubezen, dobroto, usmiljenje in spoštovanje. V luči tega, kar smo sedaj skupaj videli, se lahko vprašamo, čemu je torej namenjen post kot odpoved? Čemu se odpovedovati hrani, pijači in drugim dobrim stvarem?
Preberite še:
Smo se kristjani v postnem času od nekdaj odpovedovali čokoladi?
Če nas Bog Oče enako ljubi, če se odpovedujemo ali ne, zakaj se torej odpovedovati? Eden izmed pomembnih razlogov je, da nam odpoved lahko pomaga, da bi bolje videli, slišali, okušali dejavno navzočnost Boga v svojem življenju, v drugih, stvarstvu in dogodkih sveta. Kaj nam preprečuje, da bi mogli resnično slišati, videti, okusiti, vonjati, otipati? Predvsem to, da so vsa naša čutila prepolna vsega in tako niso več zmožna zaznati resničnosti. Sama po sebi se namreč ustavijo na tem, kar najprej zaznajo. To pa je to, kar je na površju. Niso pa zmožna zaznati tistega, kar je onkraj tega, kar se takoj vidi, sliši, otipa, okusi, vonja.
Do globinskega poslušanja, gledanja, okušanja
Kako priti do globinskega poslušanja, gledanja, okušanja, tipanja, vonjanja, torej do celostne resnice osebe ali stvari, pred katero smo? To nam želi omogočiti post, odpoved. Ko se odpovemo hitenju in množenju tega, kar lahko poslušamo, gledamo, okušamo, vonjamo, tipamo, spodbudimo naše čute, da začnejo iti v globino, v celovitejšo resničnost.
Preberite še:
6 zanimivih postnih izročil z vsega sveta
Ko se ustavimo, vstopimo v molk odprtosti za tisto, kar je najbolj resnično, zmorejo naši čuti iti prek zunanjosti v notranjost, v jedro oseb, stvari, dogodkov. Zmorejo postopoma zaznati njega, ki se je Mojzesu razodel kot: Jaz sem, ki sem (2 Mz 3,14). Zaznati križanega in vstalega Jezusa Kristusa, ki nam je obljubil: Jaz sem z vami do konca sveta (Mt 28,20). Zaznati njega, o katerem apostol Pavel pravi: V njem živimo, se gibljemo in smo (Apd 17,28). Zaznati njega, o katerem na poseben način govori Jezus v govoru na gori (poučite se od ptic, lilij na polju … Mt 6,25-30).
Preberite še:
Janez Pavel II. in ključ do uspešnega posta
Seveda to ni tako enostavno, ker smo postali nezmožni ustaviti se, biti tukaj in sedaj s tem, kar je tukaj in sedaj, tudi z Bogom samim, ki je tukaj in sedaj. Skušnjavec nas vedno znova prepričuje, da živimo od množice stvari, od več in ne od manj. Prepričuje nas, da nimamo nikoli dovolj. Da potrebujemo vedno več. Da ne moremo biti srečni, če si vsega, kar je možno, ne privoščimo.
Ne samo od kruha
Zato pa nas v postnem času Jezus vabi, da bi se zavedali, da ne živimo samo od kruha, od stvari. Da, vse to potrebujemo, ker nas je Bog sam tako ustvaril, da živimo prek tega. Toda vse to nam ne daje polnosti življenja. To nam lahko omogoči le Bog sam. Seveda tudi prek vsega, kar je ustvaril. Toda le takrat, ko se bomo prek vsega, kar vidimo, slišimo, okušamo, tipamo in vonjamo, mogli srečati z njim, ki nam vse to kot Stvarnik in Oče po Kristusu omogoča in podarja.
Preberite še:
Naj vas v postnem času nagovarja ekipa #deliJezusa
Ko se prek vsega srečamo z njim, ki je ljubezen sama, se naše srce napolnjuje s tisto srečo in mirom, ki ga ta svet ne more dati, temveč ga daje samo Bog. Srečevanje z njim pa nas tudi preobraža in usposablja, da postajamo takšni, kot je Oče v Jezusu Kristusu. Tako bomo zmogli z njim služiti drugim, živeti za druge (dela usmiljenja) in omogočiti drugim, da se srečajo z živim Bogom ter ga skupaj z nami slavijo in častijo. Prav k temu nas namreč vabi tudi Jezus, ko nam pravi: “Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.”
Želimo stopiti na to pot posta? Povabljeni smo. Toda v svoji svobodi se moramo tudi za to odločiti. Vsaka odločitev pa v sebi nosi ločitev. Ločiti se moramo od vsega, kar nam preprečuje, da bi lahko z vsem svojim telesom ter z vsemi svojimi duševnimi in duhovnimi sposobnostmi bili z Bogom in posredovali drugim njegovo ljubezen in spoštovanje. In temu je namenjen post, odpoved.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 10.
Preberite še:
Kako (ne) spreobračati (drugih) ljudi
Preberite še:
Tumor in šest operacij. “Imaš upanje, da smisel obstaja, čeprav ga ne vidiš”
Preberite še:
Bi pri nakupu oblačil in dodatkov radi podprli slovenske proizvajalce?
