Vprašanje za “milijon dolarjev”: zakaj mladi po birmi množično zapuščajo Cerkev?Simon Potnik je odprt, iskriv in iskren sogovornik. Govori z 20-letnimi duhovniškimi izkušnjami in brez olepševanja, a z zanosom in upanjem. Vso “kariero” deluje na štajerskem ali koroškem koncu, zadnja leta je župnik v Slovenj Gradcu.
Za uvod “enostavno” vprašanje. Zakaj po vašem mnenju po birmi veliko mladostnikov Cerkvi in njenim vrednotam reče adijo?
Saj ne odhajajo od vrednot. Po moje, teh “naših” sploh niso imeli. Niso bili v Cerkvi. Imajo zakramente, ker so jih morali “opraviti”. Večina ljudi doma ne moli. Tudi tisti ne, ki hodijo k verouku. Zakaj se v šestem razredu po počitnicah na novo učimo pokrižati se? Zakaj jih moramo prisiliti, da hodijo k maši?
Preberite še:
“Duhovnik mora z ljudmi živeti, delati, jokati, se veseliti”
Včasih smo na igrišču igrali nogomet. Kdor je bil ob igrišču in ni želel igrati, so ga drugi pustili. Če pa je hotel, so ga verjetno tudi sprejeli. Imeti moraš željo po igri! Zakaj mi na vso moč hočemo, da mladostniki ostanejo na igrišču, kjer vlada živi dolgčas? Tako oni doživljajo. Da smo kristjani zateženi, razočarani, žalostni, žugajoči, ukvarjajoči se z nepomembnimi stvarmi.
Kaj konkretno imate v mislih?
Nogometaš je pravi nogometaš, ko igra. Duhovnik pa tedaj, ko je z Gospodom. Ne le tisti, ki daje gole, pozornost množice pritegnejo nogometaš, ekipa, dobra igra. To je božansko gledati – strast, čustva … Enako kot radostne, zagrete kristjane.
Preberite še:
Si predstavljate ministranta, ki bi duhovniku med mašo prinesel telefon za selfie?
Torej so mladi prisotni do tedaj, ko morajo biti?
Ko se otroci pripravljajo na birmo, niso birmanci, ampak kandidati. Ko hodiš v šolo vožnje, še nisi voznik, ampak to postaneš z uspešno opravljenim izpitom. Po izpitu se vožnja šele začne! Po birmi pa?
Pri mladih ne doživljam dvoličnosti, oni so iskreni. Dejansko odidejo v realno življenje, ker “tu” sploh niso bili. Zanje je bila Cerkev imaginaren, neuporaben svet. Doživljajo, kot da jim lažemo, kako lepo je v Cerkvi, sami pa smo kot kisle kumare.
Sfere delovanja Simona Potnika še v fotografijah:
Kako torej dogajanje na “igrišču” napraviti privlačno?
Zakramentalizem je nesmiseln. Zakramenti so le sredstvo, torej nogometni čevlji, na primer. Nima smisla, da se ukvarjamo s pastoralo otrok kot prioriteto. Prioriteta bi morala biti evangelizacija odraslih, torej njihovih staršev, ki odgovarjajo zanje in bodo svoje nauke prenašali nanje.
Torej je po vašem zgrešen ves koncept?
Biti zabaven ni težava: lahko hodimo v planine, na morje, prirejamo oratorije, zabavne duhovne vaje, piknike za starše, delavnice adventnih in rožnih vencev, vabimo goste … Vse to počnemo. Ne smemo ostati pri tem.
Preberite še:
“Vloganje me uči, da lepa sporočila povem čim bolj preprosto”
Zanimivo je, da duhovnika ljudje velikokrat ne doživljajo kot posrednika živega Jezusa, ampak gospodarja fevda, serviserja, agenta dobrega počutja in mirne vesti. V krizi bodo sicer poiskali zdravnika, terapevta, svetovalca, po duhovno pomoč pa ne pridejo. Je pa res, da je to samo en del Cerkve.
Kakšen je jezik mladega človeka?
Mladi imajo radi tako starejše kot mlajše, če vidijo, da so pristni, iskreni. Štiri povezane župnije imamo dva župnika. Drugi je starejši od mene. Mladi imajo radi oba. Moj sožupnik je pristen, odprtega srca, iskren, ljubeč, dobrotljiv. V njem doživljajo Jezusa. Nekdo je lahko malo bolj melanholičen, a to po moje ni težava. Samo, da je to, kar dejansko je.
Pri nas duhovnikih verjetno odbija to, da moraliziramo in nenehno nekoga popravljamo.
Preberite še:
Ko “par rund” v gostilni spremeni življenje za vedno
To nakazuje že vaš priimek, a vi tudi dejansko radi potujete. V garaži, trenutno le tam, imate motor, veliko ste na kolesu, v avtu … Je to najbolj dejanski način približevanja ljudstvu?
Ne čutim, da bi moral fizično krožiti naokrog. Sebe bolj kot potnika trenutno doživljam v smislu, da res ne bi rad bil vezan na nič in nikogar. No, to si želim. Jaz se vidim kot romarja.
Nekoč ste dejali, kako bi kristjani tudi na cesti morali kazati več ljubezni do bližnjih, ne pa da se razburjamo, trobimo, besnimo …
Doživel sem, da sem bil kot motorist zaradi objestnih voznikov avtomobilov že v smrtni nevarnosti. Prijazen, dobrohoten, dobrodušen pristop se mi zdi pravi v vseh primerih. Obstaja trening nasmeha za volanom. Namesto da besnimo, kako počasen je nekdo, raje recimo: “O, kako lepo, ne mudi se ti!” Trening!
V pastoralni zvezi župnij v Slovenj Gradcu skupnost gradite na poseben način, s povečano vključenostjo ljudi, ki lahko pridejo v župnijske prostore, tam izvajajo dejavnosti, se srečujejo. Kakšni so odzivi?
Gre za proces. Tako delujemo sedmo leto. Župnija je spontano postala zbirališče sodelavcev. Naša pastoralna zveza vključuje štiri župnije. Na začetku smo se “lovili”, nismo vedeli, kako naj izvedemo sodelovanje. Vse to me je znatno presegalo. Nujno sem bil vezan na sodelavce. Ti pa potrebujejo dostop. V župnijskih prostorih potrebujejo ne le sanitarije, ampak tudi kuhinjo, svoj kotiček, knjižnico, kapelo …
Začel sem z mladimi odraslimi, ki so že nekje zasidrani. To se je pokazalo kot zelo dobra iztočnica. Nato se nam je pridružil njihov podmladek. Ampak nekoliko vihravo: enkrat so, drugič ne. Takšni so pubertetniki po naravi. V zadnjem času pa so se jim pridružili še odrasli.
Imamo razne skupine, dogodke, srečanja. Nujno je, da je hiša odprta in na voljo. Župnišče je bolj ali manj odprto.
Preberite še:
Junak, ki je dal življenje v zadoščenje za grehe duhovnikov
Katere vloge so prevzeli laiki?
Začeli smo s tem, da smo “reševali” osnovnošolski verouk. Teološka pastoralna šola ni slaba, a ne usposablja prihodnjih katehetov. Tako kot Teološka fakulteta ne usposablja duhovnih spremljevalcev in voditeljev, ampak diplomirane teologe. To je v redu, ampak nimamo duhovnikov, ki bi znali načrtovati. Po 20 letih duhovništva se tega učim.
Iskali smo ljudi, ki so verni ali pedagoško usposobljeni ali pa so za pomoč primerni po naravi. Osredotočili smo se na verne starše, ki so bili vsaj eno uro na teden pripravljeni darovati za župnijo. Izhajal sem iz teorije, da je vsaka verna mama veliko boljša katehistinja kot eden izmed boljših župnikov, kar pa jaz tako ali tako nisem.
Preberite še:
Nasmejte se na račun duhovnikov
Pozneje smo dognali, da se stvari spreminjajo tam, kjer delamo resno z odraslimi. Oni razpolagajo s svojim časom in tudi pristopajo odgovorno. Verjamemo v katehezo za družine. V verouk brez staršev ne verjamem več. Verouk je postal nebodigatreba varstvo otrok. Otroci si ga ne želijo, starši tudi ne, čeprav jih pošiljajo tja, katehet je utrujen … Zaradi takšnega verouka nihče ne vzljubi Jezusa.
Kaj je narobe?
Naš verouk – takšen, kot ga imamo – ne omogoča skupnosti. Struktura ure je preveč podobna šolski. Otroci prihitijo nanj, odhitijo z njega. Je nekje med drugimi njihovimi obveznostmi. Za otroka sem dolgočasen učitelj, ki nima vzvodov moči. Starši ne verjamejo v ta verouk, otroci pa ga morajo obiskovati. Zato ga zapustijo ob prvi priložnosti.
Preberite še:
Župnik Martin mladim: Če jim “zagusti”, lahko vedno pridejo k meni po pomoč
Gotovo tudi kakšen otrok hodi k verouku s srcem, a ker mora doma misijonariti in sam hoditi k maši, se utrudi. To se mi zdi krivično. Kdo uvaja v globine vere? Starši. Duhovniki smo pomoč vernim staršem.
Ne pa, da delamo namesto staršev ali celo proti njim, saj oni želijo, da otrokom govorimo o plavanju, zmočiti pa jih ne smemo. Za birmo pa jim bodo kupili najboljše kopalke. Radi bi certifikat za plavanje, ne pa plavanja samega.
Česa starši nočejo pri verouku?
Če staršem omenim, da ima njihov otrok rad Boga, da na primer želi vsako nedeljo k maši (to se sicer ne dogaja tako pogosto), dobim odgovor: “Fanatiki pa nismo.” Ni jim jasno, zakaj bi morali moliti z otrokom. Verouk, po njihovem, škodi ne, ne želijo pa nobenih sprememb. Vera pa daje zagon, moč, smisel, utrip, iskro, lepoto.
Kaj bi moralo biti v središču Cerkve?
Ko je središče pastorale Jezus, ima pastorala smisel. Če pa je moje delo ohranjanje tradicije, kulturne dediščine, potem pa … Jaz nisem poklican za to. Za to so zgodovinarji, arhivarji. Duhovnik je živa priča Jezusa Kristusa. Res smo v postu, toda se že svita. Govorimo, da so prazna bogoslovja, župnikov premalo, število vernikov pada … Deluje mi kot idealen grob, ki komaj čaka, da se zgodi Tretji dan. A lahko prehitevam? Aleluja!
Preberite še:
40, 50, 60 let poroke … pari razkrivajo skrivnost dolgega in srečnega zakona
Preberite še:
Priznam. Nimam reda
Preberite še:
Sestra Cristina na Zvezde plešejo: “Vera ni geto”
Preberite še:
Goran Dragić proti Luki Dončiću: dan, ko so Slovenci povsem osupnili Američane
