Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Junak, ki je dal življenje v zadoščenje za grehe duhovnikov

FATHER WILLIAM DOYLE
Deli

"Verjamem, da naš Gospod želi žrtve, ki so pripravljene veliko pretrpeti v zadoščenje za grehe, še posebej grehe duhovnikov"

Pater Willie Doyle, irski jezuit, je bil ubit v bitki v Franciji med prvo svetovno vojno. Imel je vse lastnosti, ki naj bi jih imeli jezuiti: globoko ljubezen do Kristusa, zakoreninjeno v Duhovnih vajah sv. Ignacija, zavedanje svoje lastne grešnosti, radikalno zaupanje v Božjo previdnost, globoko spoštovanje duhovništva, gorečnost za duše in pripravljenost darovati svoje življenje za Božje kraljestvo.

Šibkega zdravja, a z zaupanjem v Božjo previdnost

Pater Doyle ni bil tiste vrste mož, ki bi ga pričakovali v prvih bojnih vrstah. Njegovo šibko zdravje ga je skoraj stalo redovniškega življenja. A njegova želja, da bi pokazal svojo hvaležnost za milost, in zaupanje v Božjo previdnost sta ga vodila prav tja. Čeprav so njegovi tovariši pozneje povedali, da ga je bilo tako strah kot vsakega normalnega človeka, je vseeno pohitel k ranjenim v bitki – da bi rešil ranjence in jim pomagal ter potolažil umirajoče.

Nič ga ni moglo odvrniti od tega poslanstva in njegova odločitev, da bo ostal zvest temu klicu, ga je na koncu stala življenja.

Ko je odhajal s pripravljalnega tabora na bojišče v Franciji, je svojemu očetu napisal:

V prihodnost gledam z občutkom tesnobe in strahu … Čudno, nimam niti najmanjšega strahu glede morebitnih nevarnosti vojskovanja … bojim pa se grozovitosti bojišča, za katerega vsi pravijo, da ga nobene besede ne morejo opisati. Mi je pa v uteho, da vem, da je že sama navzočnost duhovnika tolažba, tako za častnike kot za može. Vsi bodo ob opravljanju svoje dolžnosti občutili veselje srca, ki pride s čisto vestjo; mnogi izmed njih niso bili pri spovedi že več kot 20 let.

Požrtvovalnost in posnemanje Jezusa

Vedel je, da lahko duhovnik da zdravilo za dušo, ki ga ne more dati nihče drug – milost odveze. Za mlade, ki jim je bilo življenje ukradeno v vojni, je bila gotovo velika tolažba to, da so vedeli, da jim je Bog v njihovih poslednjih trenutkih poslal sla in zdravnika.

Kakšne vrste človek bi se lotil tako drznega poslanstva? Odgovor lahko najdemo v zaobljubi, ki jo je pater Doyle naredil po posvetovanju s provincialom, spovednikom in duhovnim spremljevalcem le nekaj let po posvetitvi:

Zavestno se zaobljubljam in obvezujem, pod bolečino smrtnega greha, da Jezusu ne bom odrekel nobene žrtve, za katero bom vedel, da me prosi. Amen.

Pater Doyle je vedel, da so vsi duhovniki poklicani, da bi živeli požrtvovalno in posnemali Jezusa ter bili združeni z njim, večnim velikim duhovnikom. Na žalost pa je že takrat vedel (kot vemo tudi mi danes), da vsi duhovniki ne izpolnjujejo svojega poslanstva.

Verujem, da naš Gospod želi žrtve, ki so pripravljene veliko pretrpeti v zadoščenje za grehe, še posebej grehe duhovnikov … Velika luč te duhovne obnove, jasna in vztrajna, je v tem, da me je Bog v svoji veliki ljubezni, sočuten do mojih napak in trpljenja, izbral, naj bom žrtev v zadoščenje za grehe duhovnikov. Moje življenje mora biti zato glede pokore, odpovedovanja samemu sebi in molitve drugačno od življenja drugih, ki niso prejeli te posebne milosti.

Kot duhovnik in jezuit moram na svoje življenje pogledati v luči junaškega življenja in smrti svojega brata Willieja Doyla.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.