Ponižnost imajo mnogi za vrlino dvomljive vrednosti, ker jo navadno razumemo kot neprestano poniževanje sebe v navzočnosti drugih.
Nepravilno razumevanje ponižnosti je lahko zelo nevarno. Ljudje z nizkim samospoštovanjem si pogosto razlagajo ponižnost kot nekakšen prezir do sebe. Lahko gre celo za obliko hinavščine ali izgovor za lenobo, kadar se namerno podcenjujemo in verjamemo, da stvari ne zmoremo.
Kaj ponižnost ni
Ponižnosti ne smemo zamenjevati z nizkim samospoštovanjem, plašnostjo in občutki manjvrednosti. Če smo ponižni, priznamo svoje napake in meje in se z njimi ne hvalimo. Živimo v resnici in sprejemamo, da nismo popolni. Ne ponižujemo se, ampak smo stvarni.
Preberite še:
Zakaj papežu ni všeč, da mu poljubljajo prstan?
Mnogi mislijo, da so ponižni, v resnici pa ves čas govorijo o tem, kakšno smolo imajo – tako se osredotočajo le nase, kar je skrita oblika ošabnosti. Pri pravi ponižnosti ne gre za to, da ves čas gledamo le na svojo majhnost in se primerjamo z drugimi in jih vidimo kot grožnjo sebi. Tudi ni treba misliti, da smo boljši od drugih.
Pogosta fraza “po mojem skromnem mnenju” ni nič drugega kot preoblečena ošabnost. Ko rečemo, da smo ponižni, to ni več ponižnost. Ponižnosti ne oznanjamo, ampak jo živimo v tišini. Zato ponižni ljudje ne izstopajo in ne iščejo pozornosti.
Ponižnost je pristnost
Sodobna psihologija pogosteje uporablja izraz pristnost kot ponižnost. To pomeni, da smo iskreni do sebe in drugih. Ponižnost je znamenje psihološke in duhovne zrelosti ter notranje svobode. Je način sprejemanja in vrednotenja sebe.
Preberite še:
5 napak, ki se jih je vredno znebiti
V krščanski tradiciji ponižnost pomeni to, da v središče svojega življenja postavimo Boga in ne sebe. Pomeni, da sprejmemo, da nismo središče vesolja in se svet ne vrti okoli nas. Za cerkvene očete in poznavalce krščanske duhovnosti ponižnost pomeni pogumno samospoznanje, zaradi česar smo bolj človeški in se bolj zavedamo svoje majhnosti in meja in se ne pretvarjamo, da smo nekaj, kar nismo. Sveti Avguštin je rekel, da je “vsa ponižnost v poznavanju samega sebe”.
Ponižnost tudi ni obupovanje. Sveti Janez Zlatousti jo opisuje kot “mater vseh čednosti”, kot njihov temelj in korenino. Najprej si moramo priznati in sprejeti področja, na katerih smo šibki, šele nato jih lahko izboljšamo. Ponižni ljudje niso pesimisti, ker verjamejo, da se lahko spremenijo, če odgovorijo na Božji klic k svetosti s pomočjo njegove milosti. Samo če priznamo svoje napake in pomanjkljivosti, lahko rastemo in zorimo.
Preberite še:
5 navdihujočih navedkov sv. Bernardke o trpljenju in ponižnosti
Ponižni ljudje se tudi veselijo uspeha in napredka drugih ljudi. Nimajo manjvrednostnih kompleksov niti potrebe po primerjanju z drugimi. Nimajo potrebe po hvali in priznanju, ker vedo, kdo so in da so vredni. Njihova sreča ni odvisna od mnenja drugih ljudi.
Prava ponižnost je torej vir zaupanja, poguma in svobode. Humor je naravni temelj ponižnosti, kajti tisti, ki se zmorejo smejati samim sebi, niso ošabni.
Ponižni ljudje dobro vplivajo na svojo okolico
Če smo ponižni in živimo pristno, se ljudje okoli nas počutijo prijetno. Ponižni ljudje znajo priznati, da so se zmotili, znajo odpuščati, znajo si poiskati pomoč. V njihovi družbi smo lahko sproščeni, ker nimajo potrebe, da bi svoje mnenje vsiljevali drugim ali bi hoteli imeti ves čas prav. Ne bojijo se kritike, ker jim ni treba braniti lažne podobe o sebi. So hvaležni in vidijo velikodušnost drugih, so empatični in sočutni tudi do pomanjkljivosti drugih.
Na kratko, prava ponižnost ni v negativizmu, neučinkovitosti in podcenjevanju samih sebe, ampak v nas prebuja človečnost, svobodo, sočutje in hvaležnost.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
“Znotraj igralskega poklica se učim prizanesljivosti do same sebe”
Preberite še:
“Vse mame v župniji so boljše katehistinje kot jaz”
Preberite še:
Priznam. Nimam reda
