Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Od grešnika do sina, od sina do brata

HUG
Shutterstock/LightField Studios
Deli

Da sem grešnik, da sem torej nepopoln človek, je sicer kruto, a precej trdno dejstvo. Do njega ponavadi pridemo takrat, ko uvidimo, kakšno bolečino smo s svojim dejanjem napravili ljudem, ki so okoli nas, ponavadi ljudem, ki jih imamo in nas imajo radi. Še bolj tedaj, ko svoj greh do istih ljudi ponavljamo. Takrat v resnici začutimo, kako zelo nepopolni smo.

Drugo, lepše in bolj nezaslišano dejstvo pa je, da me ima Bog rad tudi takega; da Bog ljubi grešnika, za katerega ve, da bo vedno grešnik. Da bo vedno spet in spet odhajal od doma. In da ga bo treba vedno spet in spet čakati pred vrati, z upanjem, da se bo nekega dne spomnil, da je vendarle ljubljeni sin, da bo začutil, da ga Bog vseeno čaka, da bo sprejel Očetovo ljubezen in se vrnil domov. Četudi je mogoče, da se ne bo.

Odpustiti in prositi odpuščanja

Kajti nekaj težkega je vrniti se domov, do svojih ljudi kot sin, ki je grešnik. Pomeni namreč, da moraš biti sposoben ponižati se, kar pomeni sprejeti to, da si tak, kot si, in tudi težke posledice vsega tega. Da nisi popoln, da je greh tvoja realnost, pravzaprav celo del tebe, in da prosiš za ljubezen, za katero veš, da si je ne zaslužiš.

Toda težko je tudi odpuščati, ne samo prositi odpuščanja, morda še teže, težko je sprejeti izgubljenega sina, ki se vrne domov. Najprej zato, ker odpuščati pomeni, da bi se morali odreči iskanju svoje pravice, da bi se morali odpovedati povračilu za nekaj, za kar smo bili oškodovani. Da bi morali ljubiti zastonj.

To pa je človeško nemogoče, še bolj tedaj, ko smo tako oškodovani, da se tega ne da več popraviti. Nemogoče, dokler tega izgubljenega sina ne začnemo gledati kot svojega brata. Ko začnemo razumeti, da je “ta tvoj sin” (Lk 15,30), kakor ga vidimo, tujec, torej nekdo, od katerega se distanciramo, v bistvu “ta tvoj brat” (Lk 15,32), kakor nam ga predstavi Oče. Torej kot nekoga, ki je grešnik, kot sem grešnik tudi jaz sam. Kot nekoga, ki mu bom lahko že naslednji trenutek tudi sam dolžan nekaj, česar mu ne bom mogel nikoli povrniti.

Pot do sprave

Tako lahko pride do sprave med nami, o kateri tako veliko govorimo: drug drugega spominjati, da je za Boga dragoceni ljubljeni sin, in se hkrati zavedati, kako zelo si tudi jaz sam tega ne zaslužim. Kajti naj stojimo na enem ali drugem bregu, vemo, da si človek ne odpuščanja ne ljubezni ne zasluži. In da nič ne more narediti za to, da bi si ju zaslužil. Lahko ju samo sprejema kot dar Očeta, ki ljubi svoje otroke, ker je njihov oče, ne zaradi njihovih zaslug.

Dar, ki ga imamo od začetka do konca, dar sprejetosti in ljubljenosti brez vsakršnega pogoja, dar, ki je na voljo vedno: v Očetu, ki čaka na pragu, da njegov sin, da njegova hči naredi prvi in edini korak proti njemu. Da reče: “Grešil sem, ker sem dvomil, da me imaš rad.” Ker je to edini dvom, zaradi katerega lahko umremo.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, št. 13.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Marko Rijavec
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več