Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Želel je biti oče velike družine, potem puščavnik, danes poje na odrih po vsem svetu

OSEBNI ARHIV
Deli

Svetovno znani tenorist pravi, da bi raje živel v miru, v kakšnem samotnem samostanu, in se ukvarjal z lesom, toda …

Brat Alessandro Brustenghi je frančiškan iz Assisija, ki ima obilo glasbenih talentov. Že kot otrok je začel na tolkalih, nadaljeval na klavirju in orglah, danes najraje komponira. Toda njegovo osrednje poslanstvo danes ni nič od naštetega. Globalno občinstvo namreč navdušuje s svojim petjem.

Navdušil je celo znanega glasbenega menedžerja Mika Hedgesa (producenta skupin U2, Dido, The Tide …). Leta 2012 je v Londonu (pri Abbey Road Studies) najprej posnel svetovno uspešen album La Voce da Assisi, nato še Voice of Joy. Kot prvi redovnik je podpisal pogodbo celo z britansko založbo Decca Records (Universal Music Group).

“Njegove pesmi so tako čudovite, da parajo srce,” se glasijo komentarji. Med njegovo turnejo po Sloveniji smo z njim poklepetali o njegovi poti do glasbenih odrov, ki nikakor ni bila ravna in lahka.

Kje boste še lahko slišali br. Alessandra?

Po nedeljskem koncertu na Sveti gori bo br. Alessandro nastopil še:

– v sredo, 22, maja, ob 20. uri v Cerkvi Marijinega oznanjenja (Tromostovje) z zboroma MPP in sv. Cecilija

– v petek, 24. maja, ob 20. uri na Brezjah na koncertu z naslovom Marija prečista, vseh milosti vir.

Preberite še: Iz nočnih klubov v samostan: “Samo z Gospodom smo lahko resnično ženske”

Že zelo zgodaj ste se odločili za samostansko življenje. Kako to?
Klic je prišel le nekaj mesecev po mojem spreobrnjenju. Imel sem 16 let. Spreobrnil sem se v nekem trenutku molitve, ko sem bil v zelo težkem obdobju svojega življenja.

V Boga nisem verjel. Verjel sem v nek ideal. Tudi moja družina je bila zelo oddaljena od vere. Po birmi sem opustil vsak stik z duhovnostjo. Posvečal sem se svojim filozofijam, kjer je bil Bog le ideja. Bil je projekcija mojega jaza. Jaz in moja misel sva bila v središču vsega. Toda to me je pripeljalo do velike osamljenosti. Ko misliš, da nič okoli tebe ne obstaja, ampak je le proizvod tvoje misli, je to za fanta pri 15 letih pogubno.

V sebi sem čutil veliko žalost. Zato sem Boga prosil, naj mi pomaga. Če zares obstaja – niti tega nisem vedel –, naj mi pošlje znamenje. Samo On me lahko reši.

OSEBNI ARHIV

Ste to znamenje prejeli?
Umaknil sem se v gozd – obožujem gozdove. Tam sem na neki jasi imel mistično izkustvo Boga.

Izkusil sem večnost in Ljubezen. Tega ni ustvarila moja misel, bilo je nekaj, kar je prišlo od zunaj. Nisem bil jaz, ki sem ustvarjal, ampak me je nekaj srečalo. Nisem bil več središče samega sebe, temveč sem bil jaz v središču Božje ljubezni. Tega si sam ne bi znal izmisliti, zato sem vedel, da je posredoval Bog.

Nekaj mesecev pozneje sem videl film o sv. Frančišku Asiškem. Rekel sem si: “Hočem živeti kot ta mož.” Ko sem hodil na svojo jaso, sem moral mimo stare porušene cerkvice s križem. Rad sem vstopal. Podobno kot Frančišek v cerkvico sv. Damijana. Podobni zgodbi imava. Hotel sem biti brat vsem.

Preberite še: Bazilika svetega Frančiška Asiškega v Assisiju: od pekla do raja

Kako vas je potem “zaneslo” v samostan?
Ko sem zaslišal klic, nisem imel niti 17 let. Takrat sem imel čisto druge načrte: hotel sem postati glasbenik, imeti družino, želel sem si veliko, res veliko otrok. Zato sem bil ob klicu zelo prestrašen. Toda počakal sem nekaj časa, pri 19 letih sem nekega brata prosil za pomoč. Z njim sem stopil na pot razločevanja, pri 21 letih pa sem vstopil v samostan.

V tem času so bili zelo pomembni moji sošolci in prijatelji. Spremljali so me v moji krizi, zmedi. Pomagali so mi, vodili so me k Frančišku, k Bogu – tako verni kot neverni prijatelji. Spremljali so me s srcem. Takrat sem razumel, kaj pomeni biti blizu ljudem.

Hoteli ste kariero, družino. Potem pa ste se sicer odločili za redovništvo (ste brat), ne pa tudi za duhovništvo. Zakaj?
Model brata, ki mi je najbližji, je puščavništvo. Živeti v majhni skupnosti v nekem oddaljenem samostanu. Rad delam z lesom, zato sem si želel imeti mizarsko delavnico, restavrirati. Molitev, delo in samota. Želel sem si zelo preprosto življenje.

Na apostolat, pastoralo nisem mislil. Tako sem si predstavljal svoje življenje – da bom laični brat. Sem pa možnosti vedno puščal odprte, naj Bog naredi z mano, kar želi.

Razumel sem, da ni odvisno od mene. Ne smem slediti svojim željam, ampak Božjim. Te pa skoraj nikoli ne sovpadajo. (smeh) To je lepo. Ker ko delaš tisto, česar nočeš, se naučiš več. Če delaš le tisto, kar ti želiš, ti je sicer všeč, ampak ne rasteš.

Preberite še: Neverna študentka se je zaljubila, se želela poročiti … zdaj pa je redovnica v klavzuri!

Toda Bog želi, da razvijamo talente, ki nam jih je dal. Želi, da živimo na polno. Ne ukazuje, da počnemo stvari, ob katerih smo nesrečni.
To je del Božjega načrta. Treba je razumeti, da pri Bogu ni zakonov, ni matematike, je dialog. Bog oblikuje zgodovino osebno, iz oči v oči.

Glasba je dar, talent, nekaj, kar mi je všeč, ni pa to stvar, ki mi je najbolj všeč. Zato je kompromis med tistim, kar želim jaz in kar Bog. Meni je na primer všeč muzicirati, ne pa koncertirati niti potovati. Bog prek tvojih talentov dela velike stvari, a želi od tebe malo truda, ki se imenuje križ.

Slediti Bogu brez križa, ki je popolna daritev samega sebe, ne vodi nikamor. Danes svet sovraži križ, mnogi mladi so nesrečni, ker ne sprejmejo križa. Le v križu je sreča. To je Kristusovo oznanilo. Križ je namreč vedno osmišljen z vstajenjem.

Največja skušnjava današnjega katoliškega sveta je oznanjati Kristusa brez križa, misliti, da je to najlažja pot. Ne, to je najtežja pot. Ampak tudi najlepša, najbolj vesela, ima smisel.

OSEBNI ARHIV

V nekem intervjuju ste dejali, da imate precej težak značaj. Kaj to konkretno pomeni in kako ga “obvladujete”?
Ljudje mi včasih napišejo: “Angel si!” Nisem angel! Moji sobratje tega ne bi rekli nikoli. (smeh) Doma sem iz Perugie, Umbrijec sem, s podeželja. Naš značaj je zelo surov, delamo z zemljo, nismo diplomatski, ampak direktni, včasih provociramo. Pri govorjenju nikakor nismo nežni. Jaz sem popoln primerek tipičnega Umbrijca. (smeh)

Zato je življenje z mano zelo težko. Če vidim kaj, kar ni prav, to vedno povem. Če sem na nekaj skoncentriran in me kaj zmoti, se ne odzovem prijazno. Rečem to, kar mislim. Je pa res, da če se razjezim, jeza ne traja dolgo, ne gojim zamer. Zame se vse reši z dobro kavo ali dobrim pivom.

Po drugi strani pa želim vsakomur, ki ga srečam, podariti nasmeh.

Rad bi imel boljši značaj, toda tega, ki ga imam, izročam Bogu. Boga in sobrate prosim odpuščanje za svoje grehe. Trudim se, da bi se poboljšal. Treba je sprejeti svoj značaj. Gospod lahko tudi prek mojega grobega značaja naredi kaj dobrega. In to lahko stori le On, jaz ne. “Močan sem tedaj, ko sem slaboten.” (2 Kor 12,10)

Preberite še: “Redovnica ali televizijska voditeljica. Sem ista oseba. Sem Romana”

Zakaj imajo po vašem mnenju ljudje radi vašo glasbo?
Nimam pojma. Nimam se za dobrega pevca. Imam ušesa in tudi s svojimi ušesi slišim, da ne pojem tako dobro kot drugi. Zelo veliko jih poje boljše kot jaz. Petje ni moja največja strast, veliko raje skladam.

Zelo pomembna je interpretacija besedila. To me je naučila moja prva učiteljica petja. Namen petja je dati moč besedi. Zato sem izbral tak način petja. Raje, kot da bi besedo prilagodil petju, petje prilagodim besedilu. Petje je zame molitev. Ko govorim o milini Marije, Jezusa, mora moj glas izražati to milino.

Popolnoma se zavedam, da ko pojem, On dela. Ne vem, kako mu uspe in zakaj. Sem samo nekakšen kanal. Glasba pa odpira vrata. Čutim jo kot milost, ki prihaja iz nebes in se tja vrača ter s seboj nosi zgodbe ljudi, ki glasbo poslušajo.

Moj način petja današnjim kritikom ni všeč. Ampak tako sem se odločil. Znam peti na “pravi način”, ampak tega ne počnem, ker bi s tem izgubil sebe. Da je moja glasba tako popularna, pa je seveda Božje delo.

Lepoto najdemo v vsem, kar radi počnete – v naravi, v oblikovanju lesa, v vaši glasbi, v videospotih, … Bi Boga opisali kot lepoto?

Vedno razlikujem med lepoto in osebnim okusom. Lepota je objektivna, osebni okus pa subjektiven. Človekov cilj je uskladiti osebni okus z lepoto. Zgodi se lahko namreč, da so nam všeč grozne stvari. Ali da nam lepe stvari niso všeč.

Lepota sledi matematičnim pravilom. Lepota je matematika. Ali je neka stvar lepa ali grda, lahko opredelimo glede na njene proporce, matematična razmerja, merila kontinuitete ali diskontinuitete. Moja opredelitev je, da je lepota dialoško srečanje dveh nasprotnih (ne enakih!) elementov v istem kontekstu.

Danes smo zelo zmedeni. Menimo, da se lahko med dvema enakima stvarema rodi lepota. To je napaka! Če so na neki stavbi samo ravne linije, je grda. Če so vse linije krive, je smešna. Če pa ravne linije dopolnjujejo krive, je to lepo. Svetle in temne barve. Mož in žena.

Med moškim in moškim ali žensko in žensko ni lepote. Edina lepa družina, lepo razmerje je, kjer se moški in ženska dopolnjujeta in skupaj ustvarjata lepoto. To pravi matematika. Narava sama nas to uči.

Prava lepota je odprtost raznolikosti v dialogu. Enako je v umetnosti. Sodobni umetniki naduto pravijo: “Ljudje me ne razumejo!” Kdo pa mislijo, da so? Danes umetnik ne služi, ampak želi, da mu drugi služijo. Toda Jezus je prišel služit ljudem. Umetnik mora biti podoba Boga, ki je v službi ljudi.

 

Preberite še: 10 glasbenih uspešnic, ki so nastale po navdihu iz Svetega pisma

Preberite še: 10 katoliških knjig, ki jih morate prebrati

Preberite še: “Rdeči duhovnik” – eden največjih glasbenih mojstrov vseh časov

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.