Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

“Heroin je bil zame filter, vzporedni svet, v katerega sem se lahko zatekal”

TONI KOČEVAR
URŠKA KOLENC | ALETEIA
Deli

Pogovor z nekdanjim odvisnikom, ki danes mnogim, ki so se znašli v podobni situaciji, pomaga nazaj v "svetlobo življenja"

Skoraj 20 let je že, odkar se Toni Kočevar kot vodja in svetovalec društva Srečanje srečuje z odvisniki od drog in njihovimi družinami, na Dolenjskem pa opravlja tudi preventivne delavnice o zasvojenosti. Mladi mu prisluhnejo z zanimanjem, verjetno tudi zato, ker izhaja iz lastne izkušnje.

Kako se je pri vas začela pot zasvojenosti?
Z začetkom :), in sicer v smislu mladostniške razposajenosti, radovednosti, eksperimentiranja, preizkušanja nečesa novega, privlačnosti prestopanja meja. Očitno sem imel že skozi odraščanje povečano potrebo po svobodi, ki se je potem izkazovala tudi v tem, da sem šel čez rob dovoljenega, v iskanju potrditve, ali sem dovolj notranje pogumen, da si to dovolim. Iskal sem načine in izbral sem slabega.

Alkohol in marihuano sem začel zlorabljati pri 14 letih. V srednji šoli sem to nadgrajeval do heroina, tako da sem bil pri 17, 18 že heroinski odvisnik. To je trajalo nekaj let. Pri heroinu so prišle še dodatne posledice, ki so začele pritiskati name. Od tega, da sem si uničil socialne odnose, imel sem strošek z drogo in temu podrejen način življenja, zaradi katerega sem se tudi moralno spreminjal. Vzgojen sem bil v redu, ampak veliko pozitivnega je šlo v nič, ker sem svoj moralni sistem podredil trenutni potrebi.

TONI KOČEVAR
URŠKA KOLENC | ALETEIA

Kateri je bil prelomni trenutek, ko ste se odločili za zdravljenje? Na koga ste se obrnili?
Nisem se nekega jutra zbudil s spoznanjem, da moram nekaj spremeniti. To je zorelo postopno. Stiska v meni se je večala in pritiskala name. Začutil sem, da tako ne bi živel, ustrašil sem se za življenje in prihodnost, saj so ljudje okrog mene umirali, šli v zapor, skratka, same neuspešne zgodbe.

Seveda mi je bilo jasno, da moram prenehati jemati droge. Ko sem recimo prvič prekinil uživati heroin in bil nekaj tednov brez, se mi občutek do življenja ni izboljšal. Celo poslabšal se je, ker sem bil navajen urejati občutke z drogo, zdaj pa glavnega urejevalca občutkov ni bilo. Bil sem v paniki, bivanjsko prazen, veščin za urejanje svojega življenja pa trezen nisem imel, ker se niso razvijale. Zbežal sem nazaj k heroinu in spoznal, da potrebujem pomoč.

Zatekel sem se k sestri. Začutil sem, da me bo ona najmanj o obsojala, da me bo znala najbolj sprejeti v tem, kar sem, brez pretiranih kozjih molitvic in moraliziranja. Ta njena sprejetost me je nagovorila, da se je vredno potruditi. Sprejemala me je takšnega, kot sem, in to mi je dajalo zagon.

Dokler te ljudje obsojajo, vključno z najbližjimi, se boriš proti njim. Ko pa te nekdo ne obsoja, se srečaš sam s sabo.

Odločil sem se za vstop v program zdravljenja, konkretno je to bila skupnost Srečanje. Na začetku sem šel nekajkrat na razgovor in ogled komune. Nato sem se vključil v podporno skupino, kjer so se fantje pripravljali na vstop. Tja sem hodil približno tri mesece, nato pa vstopil. Oskrba tam je bila 24 ur na dan – bivanje brez stika z zunanjim svetom, s svojci le občasno. Bilo nas je 10 odvisnikov, ki smo živeli skupaj in se brusili drug ob drugemu za življenje. Potem pa je bilo treba vzdržati. Program je bil odprtega tipa, nihče ni imel ključa, da bi nas zadrževal na silo. Morali smo se vedno znova odločati in vztrajati.

Zakaj se je kakršnekoli odvisnosti tako težko osvoboditi?
Ker si razvajen z užitkom. To je enako, kot če se odločiš, da ne boš več jedel čokolade. Imaš težave. Potrebna je odločitev in vztrajanje pri tem. Pri heroinu je želja, ki postane fiziološka potreba, še močnejša kot pri čokoladi. Naslada užitka je tako močna, da se možgani na to zelo hitro navežejo. Če to prekinemo, nastane notranja panika. Ne samo fizična v smislu abstinenčne krize, ampak predvsem psihična. Ni več blažila in realna zgodba je takšna, kot je – ves si ubog.

Heroin je bil zame filter, vzporedni svet, v katerega sem se lahko zatekal. Deloval je kot močno pomirjevalo. Vse je “poštimal”. Od stisk v socialnih odnosih, samopodobe, občutkov neuspeha, ker pri 23 še nisem imel službe, moji vrstniki pa so že napredovali na fakultete in ustvarjali družine … ko sem se srečal z njimi, so bili polni zagona, jaz pa sem bil kot umirajoč starček brez energije in me je to mučilo. Potreboval sem heroin, da sem bežal in nisem razmišljal o lastnem neuspehu.

Kateri so najpogostejši vzroki, da mladi posežejo po drogah?
Kot mlad poizkusiš marsikaj. Prideš v stik z alkoholom, kokainom, marihuano, z drugimi poživili, ki jih je dandanes mnogo vrst. Če si samo radoveden, še ni dovolj, da te bo potegnilo. Marsikdo poizkusi, večine to ne prepriča, manjši del pa in tu so lahko že prisotni globlji potenciali v človeku. To pomeni, kako se imaš sam s sabo skozi odraščanje. Velik vpliv ima družina, kako se imaš v odnosih z najbližjimi.

Mislim, da so kakovostni odnosi, v katerih se imaš približno srečno, dobra preventivna varovalka. Če pa so ti odnosi bolj raztrgani, odtujeni ali pa napeti, nasilni, psihično odvisni eden od drugega, se je pa v takem napetem vzdušju odraščanja preveč blagodejno zateči v drogo. Tak učinek mlademu paše, ker mu podari trenutno izboljšanje občutkov. Lahko je tudi ponavljajoč se neuspeh v šoli, ljubezni, drugih okoliščinah.

Ko starši zaznajo, da otrok zlorablja droge, se znajdejo v paniki. Zaradi nje povečajo napetost v odnosih, začnejo pritiskati na otroka v strahu, da bo šel v brezno omame, mu skušajo to preprečiti in ponavadi še bolj povečajo napetost v odnosih in nehote prispevajo, da bo šel mladostnik še bolj v droge.

Ko sem odraščal s svojimi doma, je “vse štimalo”, dokler sem bil priden. In to mi je šlo na živce. Čutil sem, da me ne sprejemajo več tako močno, če ni po njihovo. Tu se je začela med nami ustvarjati napetost, ki je rasla in bila neprijetna. Začel sem jo blažiti. Nisem se zavestno odločil, da bom kadil travo zato, da se bom sprostil, ampak ker sem v napetosti, v kateri sem živel, kadil tudi marihuano, se je v možganih ustvaril vzorec potešitve te napetosti. Šlo je za pobeg v vzporedni svet.

OVERDOSE
Victor Mouss/Shutterstock
Fotografija je simbolična.

Kateri so najpogostejši znaki zasvojenosti? Kako lahko osebi pomagamo?
Če ima družina med seboj približno povezujoče odnose, se to v odnosih zazna. Če zaznamo šele takrat, ko začneta zmanjkovati denar in zlatnina, potem se vprašamo, kakšni so naši odnosi, da tega nismo zaznali že prej. Že nekoga, ki ima slab dan ali pa ga boli zob, začutiš takoj. Če pa se nekdo umika v svet omame, to avtomatično skriva, izbira neiskrenost in to se začuti.

Sem mnenja, da moramo med nami večati čuječnost in bomo marsikaj zaznali. Sam ne bi toliko izdajal brošur s tehničnimi navodili, kako prepoznati znake. Šel bi bolj v to smer, da se bomo bolj povezali v odnosih in bo vse jasno, začutili bomo, da se nekaj dogaja.

Nam podate kakšen nasvet, kako to dosežemo?
Prvič, da nekomu ob sebi dovolimo, da je takšen, kot je, četudi ni tak, kot bi si želeli. Da ne uporabljamo prisile, kritike in obtoževanja, saj s tem kvarimo odnose. Mnogi problem zasvojenosti povezujejo z razvajenostjo in se vrnejo nazaj k avtoritarnim vzgojnim prijemom. Strogost in stroga pravila pa sama po sebi nič ne delujejo, če ni v ozadju močnega odnosa. Tisti, ki se samo oklenejo strogih pravil, s katerimi bi radi vzgojili svojega otroka, bodo zgrešili. V ozadju mora biti močan, kvaliteten, povezujoč odnos.

Moderna družba ni tako prijazna do družin. Starši smo danes raztrgani z občutkom krivde, ker smo ves čas predani službi, kar moramo biti, da jo obdržimo. A hkrati je družina psihološko razpadla v odnosih. Moramo biti pogumni, da si vzamemo čas. Jeziti se na družbo, ker nam ne omogoča, da bi bili povezani z družino, je sicer upravičeno, ampak hkrati ne moremo videti odrešitve v tem, da bo družba poskrbela za to in nam bo omogočila ta čas. To pomeni, da moramo včasih tudi zamenjati službo za 500 evrov manj, da bomo dobili več časa. Zdaj pa poglejmo ljudi, ki so pripravljeni to narediti. Ni jih veliko.

Vzeti si moramo čas za tisto, kar je bistveno. Nameniti energijo tistemu, kar nam bo prineslo največ sreče. Sreča je v medsebojnih srečevanjih – da smo skupaj, se srečujemo, pogovarjamo, se imamo približno v redu v tem, se sprejemamo take, kot smo.

Vodite društvo Srečanje, kjer pomagate mladim in njihovim svojcem pri odvajanju od drog. Kaj vam pri tem predstavlja največji izziv?
Vsak ve, da je spremeniti nekaj na sebi težko in to se samo po sebi spoštuje. Ko se ljudje postavljajo nazaj v svetlobo življenja, ker se jim zdi vredno boriti za trezno življenje, za velik potencial, ki ga treznost nudi, ko zmorejo reorganizirati svojo notranjost, da se znova naučijo srečevati na naraven način … ko to dosegajo in so ob tem srečnejši, mi je v privilegij, da sem lahko nekje v bližini.

Absolutno teh uspehov ne pripisujem sebi, nisem zasvojen s tem, da bi bil nek rešitelj. V zadoščenje mi je, da lahko z njimi diskutiram o načinih, kako znova zastaviti življenje tako, da jim bo prinašalo srečo in zadovoljstvo. In ko uspevajo, jih je res lepo doživljati v tem – ko jim raste življenjska energija, ko znova prevzemajo nadzor nad življenjem, ko se čutijo pomembne, so bojevniki, močni, si dovolijo biti čuteči, mehki, prijetni, empatični. Čudovito jih je doživljati v tem. To je zame privilegij in energija, ki me žene naprej.

 

Preberite še:
5 čudežev nosečnosti
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.