“Kdor ti je predan, mu ohranjaš mir, mir, ker zaupa vate,” pravi prerok Izaija Kot otrok sem Boga dojemala kot pravičnega sodnika, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Vestno sem obiskovala svete maše, verouk, sodelovala v župniji, a ves čas sem delovala iz strahu in občutka krivde. Molila sem “za Boga” in ne zase.
Živela sem življenje po zapovedih, a nekako na silo in nesvobodno. Bala sem se, da bi naredila kakšno večjo napako, ljudem se nisem upirala, nisem delala po svojih občutkih, nisem imela svojega mnenja in težko sem se odločala zase. Vse življenje sem podredila drugim. Od sebe sem odrivala materialne stvari in imela sem popolnoma napačna prepričanja o telesnosti, odnosih in denarju.
Preberite še:
Sporočilo, ki ga nosi vrečka hostij v gledališču
Ali se smem jeziti na Boga?
Zdelo se mi je, da ne smem jeziti Boga, da le hrepeni po naših molitvah in češčenju in da smo ljudje ubogi grešniki, ki si služimo nebesa na tem svetu, polnem trpljenja in nesreč. Razumela sem, da mi je Bog dal svobodno voljo, a doživljala sem ga kot strogega razsodnika in ne očeta, ki nas varuje in ljubi. Osebnega odnosa z Bogom nisem imela, a v družbi kristjanov sem se počutila sprejeta in rada sem molila, če se nas je zbralo več. Jezila sem se, da nisem jaz kriva, da je Jezus umrl, saj delam vse, kar me Cerkev uči. Nisem razumela, da mi Jezus s smrtjo na križu pomaga, da nanj prelagam svoje stiske.
Preberite še:
Kaj storiti, ko nas v sedanjosti ovirajo rane iz preteklosti
Da je Bog oseben in da se lahko kadarkoli obrnem nanj, da me molitev pomirja in da sem na svetu z določenim namenom, sem začela dojemati med odraščanjem. V sebi sem bila namreč ves čas nemirna, jezna in ujeta v pričakovanja in zahteve drugih. Trudila sem se delati za druge, a to ni prišlo iz mene. Upoštevala sem Božjo zapoved “ljubi svojega bližnjega”, a sebe sem iz te zapovedi izločila. Nisem znala ljubiti sebe. Če ne znaš ljubiti sebe, nisi sposoben iskreno ljubiti drugih.
Preberite še:
Čemu “jamranje” ni za kristjane?
Ljubezen do sebe
Največjo zapoved o ljubezni razumem šele sedaj, ko dojemam, da je ljubezen do sebe največja zahvala Bogu, ki mu jo lahko dam za dar življenja, in da iz te ljubezni dajem sebe drugim.
Odnos z Bogom živim in krepim vsak dan. Ko sem postala mama in nisem imela več vsega pod nadzorom, sem brez zaupanja v Boga dneve preživljala prestrašena in zaskrbljena za otroke. Prihajalo je do zapletov v nosečnosti, različnih zdravstvenih in razvojnih težav otrok, finančnih stisk, na koncu pa me je izdalo še zdravje. Danes to razumem kot preizkušnje, ki mi jih je dal Bog, da sem mu postala bolj predana in da sem začela iskati svojo vlogo in svoj namen v življenju.
Preberite še:
Je naše srce na pravem mestu?
Vsak dan je izziv
Vsak dan se spoprijemam z izzivom, kako naj ob težkih trenutkih ostanem vedra in zadovoljna. Nemir v meni me opozori, da nisem v stiku s seboj in z Bogom in da po nepotrebnem nosim preveč bremena. Tudi pretirana zaskrbljenost in premlevanje težav je znak, da potrebujem umik in moram postaviti svoje prioritete na pravo mesto.
Največ mi pomeni evharistija in obisk cerkve, ker je le tam živi Bog. Lepo je v naravi, v skritem kotičku doma, a največjo navzočnost Boga čutim v cerkvi. Saj so otroci nemirni in ni vsaka maša doživeta, a čutim, da je Bog navzoč in me sprejema. Tako, kot sem. V nobeni knjigi, nobeni objavi, nobenem motivacijskem posnetku nisem “dovolj” dobra. Vedno se moram za koga izboljševati, napredovati, odpravljati svoje napake, imeti več denarja, biti bolj zdrava, srečnejša in ne vem kaj še vse.
Preberite še:
Pot sama po sebi nima smisla, če hkrati ni rast
To, da preprosto sem, je dovolj
Odkar imam z Bogom osebni odnos, se pred njim nikoli ne počutim nevredna, nezadostna, ne dovolj dobra. To, da preprosto sem, je zanj dovolj. Sprejema me z vsemi skrbmi, napakami, zmedenostjo, in kar je največ, da mi moč in prostor, da vztrajam naprej, da v sebi iščem ljubezen, veselje in mir. Postajamo družba, ki nas spodbuja, da iščemo svojo notranjo “energijo” in predelujemo ranjenosti, a to ne prihaja od Boga, saj s takim delom “na sebi” nikoli nisi izpolnjen.
Zato je vedno več nesrečnih ljudi, ker iščejo vire moči v sebi, namesto v Bogu. Na koncu življenja bo pomembno samo to, kaj smo naredili s svojim življenjem in svojimi talenti, ki nam jih je podaril Bog. Smo strahopetni ali zaupamo Bogu?
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
O posledicah hude nesreče: “Kot da bi me kdo s kladivom po glavi”
Preberite še:
Zakaj moji nečaki nočejo, da bi se poročila
Preberite še:
Vplivnica družbenih omrežij spregovorila o svoji nenavadni bolezni
