Ko skušamo preveriti, ali so naša čustva v ravnovesju, je najbolj poučno, da smo pozorni na svoje pretirane reakcije.
Pogosto se odziv pokaže kot strah pred običajnimi, nenevarnimi stvarmi (fobija), obstaja pa še več vrst pretiranih reakcij, recimo napad jeze v majhnih težavah, globoka žalost ob običajnih stvareh, kot je konec počitnic in podobno.
Preberite še:
Kaj je bilo potrebno, da sem prenehala vpiti na svoje otroke
Čustva niso vedno v pomoč
Čustva nam služijo predvsem za osnovno preživetje. Če na primer srečamo medveda, nas je zelo strah, zaradi česar se telo pripravi na beg. V tem primeru nam strah služi, da zberemo moči in ubežimo nevarnosti.
Ko pa doživimo neko travmatično izkušnjo, nas to lahko zavede in se odzovemo s čustvi, ki nam niso v pomoč.
Preberite še:
Izbruhi jeze? Tu je rešitev
Če smo na primer kot otroci kateremu od sošolcev posodili svoje stvari in nam jih je vrnil polomljene ali poškodovane, je zelo verjetno, da bomo iz strahu, da se naše stvari izgubijo ali uničijo, težko še kdaj komu kaj posodili.
V taki situaciji se moramo kot odrasli spomniti, da niso vsi podobni tistemu sošolcu, ki je bil po vrhu vsega takrat še otrok in je sedaj lahko drugačen človek.
Kako se lahko izognemo pretiranim reakcijam?
Psiholog Albert Ellis je razvil model ABC, s katerim je razložil, kako naše misli lahko vplivajo na naša čustva in na naš odziv.
Nek dogodek (A) ustvari določeno prepričanje (B), ki vodi v neko posledico (C).
Ellis razloži, da je vsak dogodek sam po sebi brez vrednosti, nevtralen in nima v sebi moči zbuditi kakršnih koli čustev. Čustva se pojavijo, ko si ta dogodek razlagamo na določen način.
Vzemimo primer, da dva otroka zgubita svojega dedka. Sama izguba je dogodek, ki lahko pri vnukih zbudi različno reakcijo, odvisno od tega, kaj si ob tem mislijo.
Preberite še:
Znate poslušati? To lahko preverite s kratkim testom
Pri prvem otroku, ki je bil zelo navezan na dedka in ga je pogosto videl, bo shema približno taka:
A (dogodek): Izgubil sem dedka.
B (prepričanje): Vsak dan sva se videla in zelo ga bom pogrešal.
C (posledica): Velika bolečina zaradi izgube.
Drugi otrok je to doživel čisto drugače. Živel je v drugem mestu, dedka je obiskal le nekajkrat na leto.
Pri njem bo shema podobna tej:
A (dogodek): Izgubil sem dedka.
B (prepričanje): Dedek je bil zelo bolan in sedaj mu je lažje.
C (posledica): Blaga bolečina ob izgubi.
Kot vidimo, je isti dogodek – izguba dedka – pri vsakem od njiju povzročil različno močno bolečino, odvisno od njunih prepričanj.
Preberite še:
Nič ni narobe, če ob izgubi svojih najdražjih delate te 3 stvari
Preučevanje lastnih čustev nas dela zrelejše
Težava nastopi, ko se katero od naših prepričanj, morda že vse od otroštva ukoreninjeno v naših mislih, ne sklada z našimi realnimi okoliščinami in povzroča pretirane čustvene reakcije.
Ko znova preučimo katero od svojih ukoreninjenih prepričanj, na primer v zvezi z našim izgledom, postanemo zrelejši.
Če pri sebi opazite dogodke, ki vam povzročajo močno bolečino, poskusite sesti in zapisati, kako potekajo vaše misli na ta način:
- Na čim bolj nevtralen in čustveno nezaznamovan način opišite dogodek, kot bi ga ujela kamera na stropu. Ne dodajte mnenja. Zapišite, kar vidite.
- Zapišite, kaj vam pride na misel ob tem dogodku. To je ključ do razumevanja, od kod prihajajo vaše pretirane reakcije. Morda smo se zanašali na mišljenje, ki je z malo distance videti pretirano ali zgrešeno.
- Ko uspemo vzpostaviti primernejše mišljenje, ki je bolj skladno z resničnostjo, bodo posledice manjše in nas bodo manj omejevale.
Ko bomo prepoznali mišljenje, ki se skriva za našim obnašanjem, bomo lahko spremenili te ukoreninjene stvari, ki nas omejujejo, da ne moremo zaživeti v vsej polnosti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katja Tušek.
Preberite še:
10 navdihujočih misli papeža Frančiška o družinskem življenju
Preberite še:
Kaj je skrivnost Janje Garnbret, da je postala nepremagljiva?
Preberite še:
Kako pravilno začeti prepir? Priročnik za ženske
