Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Prva pomoč: “Večkrat kot nekaj naredimo, bolj smo pogumni in suvereni”

INJURED
Shutterstock/2p2play
Deli

Znanja o tem, kako pomagati drugim in sebi, nikoli ni preveč

Sabi Perdan je pred leti postala prostovoljka Rdečega križa Slovenije in se tu usmerila na področje prve pomoči. Ko je izvajanje prve pomoči dobro spoznala, ji je postalo všeč, tako da je zdaj že več let članica ekipe prve pomoči in kot trenerka po šolah in drugih ustanovah izvaja delavnice.

S prvo pomočjo se je vsak že kdaj srečal, a vseeno si je mnogi ne upajo izvajati, ko se zgodi nesreča. Sabi Perdan ni iz zdravstvene stroke, zato se zlahka vživi v nas, laike, ki v svoje znanje prve pomoči nismo prepričani.

Preberite še:
Potrebujem pomoč

Z delavnicami prve pomoči se večina ljudi sreča pred opravljanjem vozniškega izpita, nato pa nikoli več, zato se izvajanja prve pomoči ne lotimo. Kako naj premagamo ta strah?
Res je. Ko pride do nesreče, vemo, da smo o tem že nekaj slišali, a se ne spomnimo natančno, ali je potrebno 20 ali 30 stisov. Kaj je rešitev? Preprosto, da se to znanje obnavlja. Večkrat kot nekaj naredimo, bolj smo pogumni in suvereni.

Lahko z izvajanjem prve pomoči komu škodujemo?
S prvo pomočjo ne moreš nikomur škodovati. Koristi že to, da do poškodovanca pristopimo, pogledamo, kakšna je poškodba, npr. ali krvavi, je nezavesten … Te informacije lahko predamo naprej. Pred tem pa poskrbimo za lastno varnost, drugače bomo morda kmalu namesto enega imeli dva poškodovanca. Skratka, ne bojmo se pomagati.

SABI PERDAN
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Katere oblike prve pomoči bi moral obvladati vsak?
Najpogosteje se srečujemo s padci; posledično torej z zvini, zlomi. Pogoste so opekline, oparine, krvavitve, čebelji in osji piki, alergije, nenaden šok, omedlevica. Zelo pomemben je tudi položaj za nezavestnega, seveda tudi oživljanje …

So kakšni specifični ukrepi pomembni za družine z majhnimi otroki?
Otroci velikokrat padejo, se spečejo, urežejo. Tudi te majhne poškodbe je treba oskrbeti. Zelo pomembno je, da to delamo s čistimi rokami, da recimo ureznine ne oskrbimo z rokami, umazanimi od zemlje, ker smo pač ravno delali na vrtu. Idealno bi bilo, da je vse sterilno – najbolje, da uporabimo kar prvo pomoč iz avtomobila. Pri otrocih je pogosta tudi zadušitev s hrano, igračko …

Kaj pa je koristno znati, če smo starejši ali živimo s starejšimi ljudmi?
Pri starejših so zaradi manjše prožnosti kosti lahko nevarni padci. Pomembno je, da takega poškodovanca čim manj premikamo, ker vse, kar je zlomljeno, boli.

Večja je tudi nevarnost za možgansko ali srčno kap. Pomembno je, da znamo oživljati. Do človeka vedno pristopimo s sprednje strani. Potem ga ogovorimo in rahlo stresemo za rame. Če se ne odziva, preverimo dihanje. Če leži, ga damo na trdno podlago, na hrbet. Glavo pomaknemo močno nazaj, da sprostimo dihalne poti. Nato dihanje preverjamo 10 sekund. Če ne diha, pokličemo 112 in ga začnemo oživljati.

Poškodovancu slečemo prsni koš in na sredini prsnega koša s peto dlani močnejše roke delamo stise: 30 stisov, 2 vpiha v usta, nato ponavljamo, dokler poškodovanec ne zadiha oz. dokler zmoremo. Če nas je več, se izmenjujemo, ker je oživljanje zelo naporno. Pri otrocih pa začnemo s 5 vpihi, nato pa gremo spet na ritem 30 : 2.

Pri vpihih je pomembno, da damo glavo močno nazaj. Z eno roko primemo čelo, z drugo pod brado. Dobro zatisnemo nosnici, z usti objamemo poškodovančeva usta in vpihnemo. Glede vpihov na usta pa še to: največkrat jih dajemo svojim bližnjim. Mogoče je namreč, da se okužimo. Ne dajemo pa vpihov, če je človek pobruhan, če ima v ustih rane, herpes …

Ko sva že pri oživljanju … Po Sloveniji je vse več defibrilatorjev. Je smiselno, da se oživljanja z defibrilatorjem loti tudi nekdo, ki nima znanja iz prve pomoči?
Defibrilatorjev se še vedno nekoliko bojimo. Ampak tako enostavnega aparata verjetno v svoji kuhinji ne bi našli. Ima samo dva gumba: za vklop in gumb, ki izvede električni sunek. Defibrilator prižgemo, poškodovancu slečemo zgornji del telesa. Nato po korakih sledimo zvočnim navodilom defibrilatorja.

Narisane so tudi slike, tako da jasno vidimo, kam se namesti elektrodi. Skratka, nikar se ga ne bojmo uporabiti, če je to potrebno. Dobro je, da doma preverimo, kje je najbližji defibrilator. Če je oddaljen več kot minuto teka, je predaleč.

Kaj storimo, če se kdo utaplja?

Če imamo rešilni jopič, palico ali kaj podobnega, mu to takoj vržemo. Drugače pa, čeprav se sliši grozno, počakamo, da omaga. Če ne bi počakali, bi nas, sploh če je voda globoka, verjetno potegnilo noter, torej bi še sami potrebovali pomoč, namesto da bi jo dali. To seveda velja za laike, reševalci iz vode pa svoje postopke poznajo. Ko omaga, torej pristopimo k utopljencu, ga izvlečemo iz vode, damo na hrbet, preverimo, ali se odziva, pogledamo, če ima mogoče v ustni votlini kak tujek, damo glavo močno nazaj. Če diha, ga damo v položaj za nezavestnega. Če pa ne diha, ga začnemo oživljati s petimi vpihi, nato preverimo dihanje. Če ga ni, nadaljujemo z oživljanjem v ritmu 30 stisov in 2 vpiha.

Kaj od prve pomoči lahko naučimo tudi otroke?
Otrokom najprej pokažemo npr., kaj narediš, ko se urežeš, kako uporabimo trikotno ruto pestovalko … Povemo jim, da poškodovano roko imobiliziramo tako, da se čim manj premika, da nas čim manj boli. Otroke naučimo tudi oskrbeti odrgnjeno koleno, hladiti in poviti zvit gleženj.

Torej preproste postopke, s katerimi se tudi sami pogosto srečujejo?
Tako je. Ampak ne samo to. Tudi položaj za nezavestnega, recimo. Pa oživljanje tudi. Mogoče si kdo misli, da je to nesmiselno, ker so še premladi. Na neki delavnici sem povedala, da bomo zdaj lutko namestili v položaj za nezavestnega. Oglasila se je šestletna deklica: “Ga bom jaz naredila!” Bila sem presenečena, a sem ji rekla, naj poskusi, in uspelo ji je odlično. Povedala je, da se je to naučila v vrtcu.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.