Da je nekaj časa le grič med morjem in ustjem reke Couesnon in nekaj časa otok, je mistična značilnost in hkrati tudi strateška oblika Mont Saint MichelaLe kilometer stran od severne obale Francije so srednjeveški gradbeniki na 80 metrov visoki skali na granitnem otočku med peščenimi sipinami in živim peskom zgradili opatijo Mont Saint Michel.
Preberite še:
7 svetišč, povezanih v ravni črti ‒ legendarni meč nadangela Mihaela?
Za gradnjo “kriv” nadangel Gabriel
Benediktinski samostan je veličasten primer srednjeveške gotske arhitekture in je posvečen nadangelu Gabrielu, ki naj bi se leta 708 v sanjah prikazal škofu Aubertu iz Avaranchesa in mu naročil, naj na tem mestu postavi kapelo. Ta je njegovo naročilo sprva ignoriral, vse dokler ni nadangel v škofovo lobanjo vžgal luknje, kar je nepokornega Auberta spodbudilo k izpolnitvi Božjega ukaza.
Šele po tretjem videnju je nejeverni škof začel graditi svetišče, in sicer repliko jamske kapele iz Mont Gargena v Italiji, kjer se je leta 492 nadangel prikazal prvič. Novozgrajena kapela, ki je bila torej posvečena vztrajnemu nadangelu, se je prvotno imenovala Mont Tombe.
Preberite še:
Skrivnostni samostani, ki “visijo” z neba
Sprva dom benediktincev
V 10. stoletju so se na tem kraju ustalili benediktinci, ki so sprva majhno svetišče z darovi romarjev dograjevali v samostan. Pod njim je na strmem pobočju začela rasti majhna vasica, v kateri so varno prenočevali romarji. Tako se je mestece razvijalo tudi v hotelirstvu in kulinariki. Ko se je do leta 966 romarski turizem že precej razvil, si je tega ozemlja zaželel vojvoda Normandije Rihard I. in Mont Tombe uradno preimenoval v Mont Saint Michel (Gora svetega Mihaela).
Otok s samostanom je postal pomemben predvsem v 11. stoletju, ko je podprl vojvodo Normandije Williama I. kot kandidata za angleški prestol. S pomočjo kraljevih sredstev so pozneje financirali dograditev samostana v slogu normanske arhitekture, ki je bil na razpolago kralju. Stavba je postala prava vojaška utrdba.
Preberite še:
Osupljivo svetišče na Portugalskem, ki se skriva v gozdu
Med stoletno vojno med Anglijo in Francijo so Mont Saint Michel trikrat oblegali Angleži, vendar je ostal edini kraj v zahodni in severni Franciji, ki ni padel v angleške roke. V tem času je samostan pridobil močno versko in predvsem vojaško vlogo, ker je stal na praktično nepremagljivem mestu in se je uspešno upiral angleškim poskusom osvojitve.
Služil kot zapor
Med francosko revolucijo so redovno skupnost samostana razpustili in njegovi prostori so do leta 1863 služili kot zapor za cerkvene nasprotnike republikanskega režima, iz katerega ni bilo mogoče pobegniti, saj je bil obdan z morjem in sipinami, prepredenimi z živim peskom.
V drugi polovici 19. stoletja so francoski intelektualci zahtevali obnovo samostana. To se je tudi uresničilo, poleg tega so za povezavo samostanskega otoka sv. Mihaela s kopnim zgradili nasip. Ta pa je povzročil kopičenje peska v zalivu, zaradi česar je danes otok popolnoma obdan z vodo le v spomladanskem in jesenskem enakonočju. Razlika med oseko in plimo znaša tudi do 15 metrov.
Preberite še:
Slovenski samostan, zgrajen po zaslugi štajerskega grofa, bele košute in Janeza Krstnika
Simbol francoskega naroda
Romansko srednjeveško arhitekturo je z nenehnimi prenovami nasledila gotska. Zaradi številnih napadov so morali predvsem med stoletno vojno vzpostaviti lastno obrambo, zato je okrog samostana zraslo mogočno obzidje, ki je samostan ščitilo pred napadi.
K temu sta pripomogli tudi hitro spreminjajoči se plima in oseka okoli njega. Mont Saint Michel se je ubranil vseh napadov, ostal je edino neosvojeno področje in s tem tudi simbol francoske narodne identitete.
Leta 1874 so ga razglasili za zgodovinski spomenik in ga obnovili, približno 100 let pozneje pa so ga uvrstili na seznam Unescove kulturne dediščine, kamor se uvršča zaradi zgodovinske, arhitekturne in pokrajinske pomembnosti.
Če greš na Mont …
Samostansko poslopje je ljudstvo srednjega veka prepoznalo kot nebeški Jeruzalem, podobo raja na zemlji in vrata v raj. A samotna lega sredi morja je skozi stoletja predstavljala veliko tveganje za pobožne romarje. Po stezi, imenovani Pot v raj, so v upanju, da bo nadangel njihovi duši namenil večnost, romali mnogi moški, ženske in otroci.
Da so prispeli do otoka, so morali prečkati plitvino, ki je bila zaradi zahrbtnega živega peska in grozeče, okoli 13 metrov visoke plime, zelo nevarna. Opozorilo Če greš na Mont, ne pozabi narediti oporoke je nenehno spominjalo na neštete romarje, ki so umrli v razdivjanem morju.
V majhni vasici na otoku še danes živi okoli 40 prebivalcev, vsako leto pa samostan obišče več kot tri milijone turistov z vsega sveta.
Več fotografij tega veličastnega samostana si lahko ogledate v fotogaleriji:
Preberite še:
Dekle z Downovim sindromom, ki s piškoti spreminja svet
Preberite še:
Modre misli Ivana Omana, ki ne smejo v pozabo
Preberite še:
Imate tudi vi občutek, da so vsi nastrojeni proti vam?
