Roko na srce, današnji človek je res “krivični oskrbnik”. Nekoč se je veliko bolj zavedal, da ni njegovo, kar ima na voljo, danes se mu zdi, da je drugače, da je postal “gospodar” sveta in življenja, da ni le oskrbnik in da zato lahko s tem počne, kar se mu pač zahoče. Vemo, kam nas je prineslo takšno razmišljanje.
Preberite še:
“Iti mimo je najlažji način, da se izgubimo”
Človek je zelo slab gospodar, poglejte skozi okno, poglejte na splet, v kakšne ekstreme nas je privedla človekova samopašnost. Orkani in vročina in nestabilno vreme niso največji problem, niti niso največji problem migranti, ki se zgrinjajo v Evropo zaradi vseh teh naravnih sprememb. Največja težava pri vsem skupaj je tisto, kar je vzrok za vse te stvari, namreč lakomnost zahodnega sveta, ta neprestana sla po razkošju, po tem, da bi imeli vedno več in več.
Težava je v pretiravanju
Kajti tega, kar imamo danes pred vrati, ni prinesla normalna, ampak pretirana proizvodnja in pretirana potrošnja, pogoltna požrešnost naših želodcev je ustvarila svet, ki ga imamo danes. Zaradi nje je preveč posekanih gozdov in požari v Amazoniji, zaradi nje je povsod preveč plastike in smeti, preveč izpuhov in še česa, kar nam ni všeč, a toleriramo, ker je to pač cena za lagodno življenje.
Preberite še:
Le kaj Bog počne v prostem času
Lagodno, razkošno, ne normalno življenje. Torej težava ni v normalni porabi dobrin, problem je v luksuzu, v pretiravanju. Mar nas ta čas že dolgo ne toži, da zapravljamo njegovo premoženje? (Lk 16,1) Mar ni vedno glasnejši? Mar ne zahteva od nas primernega odgovora?
Odgovor na obtožbe
V resnici ne potrebujemo toliko, kolikor imamo. V resnici vemo, da nas tisto “preveč”, prestiž, ki ga imamo, samo teži, ovira, obremenjuje nas. Samo pomislite, koliko skrbi ima v življenju bogataš in koliko revež, pa boste videli, da je res tako. Ta čas in vse, kar nas v njem obremenjuje, je zato glasni, čeprav molčeči klic k spreobrnjenju, k drugačnemu ravnanju, k zasuku logike, kakršne smo bili vajeni vse doslej.
Preberite še:
Smo strahopetni ali zaupamo Bogu?
Če povemo bolj konkretno: k dajanju namesto k prejemanju in kopičenju premoženja, k zavedanju, da je slednje očitno bolj smrtonosno, kot smo si mislili doslej, tudi če pustimo na strani debato o posmrtnem življenju. Že tu, na zemlji, ta logika očitno ne pelje drugam kot k uničenju.
Oskrbnikova prebrisanost
Jezus ob tem prihaja naproti s primerom ravnanja “krivičnega oskrbnika”, ki si je s premoženjem, ki ni bilo njegovo, prebrisano pridobil prijatelje za čas po tem, ko bo odpuščen. Ker je premoženje, ki ni naše, ki smo si ga le izposodili od Boga in naših otrok, namenjeno prav temu: da z njim nekaj ustvarimo, da z njim nekaj postanemo, da si z njim pridobimo prijatelje.
Preberite še:
Jagnje med volkovi. Sem res nemočen Jezusov učenec?
To je mogoče z dajanjem, ne s prejemanjem, ne s kopičenjem, z njima je ravno narobe. Čim več imaš premoženja, tem manj imaš prijateljev in tem več sovražnikov. Čeprav dajanje boli, je ta bolečina pravzaprav lažniva prevara, če vemo, da nič od tega, kar imamo, ni naše. Samo na kreditu smo. Kupímo z njim tisto, česar ne bo treba vrniti, ko bomo izdihnili in se povrnili v zemljo.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 38.
Preberite še:
“Ključe od vrat razveze sva vrgla stran. Iz vsakega konflikta izhajava močnejša”
Preberite še:
10 presenetljivih stvari, ki se zgodijo ob redni adoraciji
Preberite še:
Nori september: ali znamo pritisniti gumb “pavza”?
