Ima novodobno iskanje smisla na romarskih peš poteh še kaj skupnega s starodavno obliko pobožnosti in spokornosti?V španskem romarskem središču Santiago de Compostela so leta 2000 izdali okrog 50.000 potrdil romarjem, ki so prehodili vsaj 100 kilometrov priljubljene poti sv. Jakoba ali Camina. Lani je ta številka že presegla 320.000. Med romarji z vsega sveta je bilo tudi 700 Slovencev.
Vse več peš romarjev je tudi na Brezjah in v drugih slovenskih romarskih središčih. Čeprav za mnoge starodavne verske prakse in navade kaže, da ugašajo, za peš romanja velja ravno nasprotno. V času, ko postajamo vse bolj družba sedečih, postaja gibanje naš priljubljen način sprostitve, iskanja zdravja in doživetja, pa tudi presežnega.
Preberite še:
5 neverjetnih cerkva na vrhu gora
Verjamemo, da nam je na romarskih poteh vse to še bolj dosegljivo. Kot piše Franci Petrič v knjigi Slovenske božje poti, je romanje “potovanje posameznika ali skupine vernikov na določen kraj ali k določenemu svetišču, pri katerem si obeta Božjo pomoč”. Prav te pa si danes bržkone želimo prav tako močno kot nekoč naši predniki.
Romanja nekoč
Vsa verstva in civilizacije tega sveta poznajo romanja v takšni ali drugačni obliki. Krščanska romanja so se začela v prvih stoletjih po Kristusovi smrti. Najprej v kraje, kjer je živel in deloval Jezus, nato še v kraje, kjer so pretrpeli mučeniško smrt njegovi učenci.
Romarska središča po Evropi so se začela razvijati zlasti potem, ko so v 7. stoletju Sveto deželo zavzeli muslimani. Prvo mesto med njimi ima zagotovo Rim (beseda romati naj bi izhajala iz besede Roma, Rim), kjer sta pokopana apostola Peter in Pavel. Sledi mu Santiago de Compostela, kamor so po zasedbi Jeruzalema odnesli posmrtne ostanke sv. Jakoba. Bogato izročilo imajo tudi Marijini romarski kraji: Lurd, Fatima, Čenstohova, Mariazell, Gospa Sveta, Trsat.
Preberite še:
12 srednjeveških samostanov ob španski romarski poti v Santiago
Preberite še:
Na dolgi poti srečam ljudi, ki jih moram srečati
Tudi Slovenci smo od nekdaj radi romali. Doma najraje k Marijinim svetiščem, v tujini pa so bili poleg Svete dežele, Rima in Kompostele priljubljeni cilji Oglej, Kelmorajn (Köln) in Marijino Celje (Mariazell). Peš romanja v oddaljene kraje so bila resnična spokornost: trajala so tudi po več let, romarjem pa so na poti pretile številne nevarnosti, mnogi so po poti za preživetje morali prositi miloščino.
Kot ugotavlja Franci Petrič, velik poznavalec romarskih poti pri nas, so bila v preteklosti romanja predvsem “izraz in potrditev vere, prošnja in zahvala, pa tudi neke vrste družabni dogodek, povezan ne nazadnje tudi s kupčijo”. Moderni romar pa ni več nujno vernik, ki se drži ustaljene verske prakse. Na romarskih krajih je danes vse več “obrobnih vernikov, iskalcev smisla življenja, ki se nočejo strogo vezati na neko veroizpoved”.
Prestižen čas
Verjetno tudi to nekoliko pojasni množičnost današnjih romarjev v romarskih središčih. Leta 1999, ko Camino še ni bil tako široko poznan in priljubljen, sta dobrih 800 km dolgo pot od francosko-španske meje do Kompostele prehodila zakonca Marjeta in Metodij Rigler iz Ljubljane. Romanje ju je tako navdihnilo, da od takrat svoje življenje posvečata markiranju in vzdrževanju Jakobove poti po Sloveniji. Ustanovila sta tudi Društvo prijateljev poti sv. Jakoba, ki po zgledu drugih evropskih narodov in držav v naši domovini oživlja tradicijo srednjeveških romanj.
Preberite še:
Ne Camino, raje Apalaška pot po ZDA: “Prava hoja je metafora za življenje”
Preberite še:
V Compostelo na invalidskem vozičku? “Vse bo v redu, uspeli bomo!”
Društvo ima tudi svojega duhovnega spremljevalca, duhovnega pomočnika v Bovcu, Bogdana Vidmarja. Pred začetkom poti mnogi romarji pridejo k njemu po blagoslov popotne palice. In kakšne duhovne hrane so najbolj lačni romarji? “Najbolj pomembno je, da z njimi deliš pot, da jih poslušaš,” pravi Vidmar. “Ko človek hodi, pride v stik s seboj, premisli in predela določene stvari, s teboj deli najbolj osebne zgodbe. Ne potrebuje dosti: blagoslov, molitev.”
Po blagoslov k Mariji Pomagaj na Brezje vse leto prihajajo peš romarji iz vse Slovenije. “Veliko župnij organizira tradicionalna peš romanja na Brezje ob župnijskih praznikih, na podlagi zaobljube ali prošnje,” nam je povedala Andreja Eržen Firšt, direktorica Romarskega urada Brezje. Tako je npr. pretekli konec tedna v noči na soboto k Mariji Pomagaj peš priromalo čez 100 romarjev iz župnije Šenčur, opoldne so mašo v cerkvi obhajali peš romarji iz Škofje Loke, popoldan pa so prikolesarili še romarji iz Slovenj Gradca.
In v čem vidijo glavno razliko med romarji nekoč in danes v Romarskem uradu Brezje? “Če so se v starih časih ljudje na romanje peš odpravili zato, ker drugače niso mogli, je danes čas, ki ga preživimo na peš romanju, v bistvu prestiž, ki si ga človek nameni sam zase,” razmišlja Eržen Firštova.
Preberite še:
Camino: “To pot so izbrusile mnoge noge, mnoga življenja in to se čuti, ko hodiš po njej”
Hoja zdravi telo in dušo
Pri peš romanju nikakor ni zanemarljivo to, kar je vedel že grški antični zdravnik Hipokrat: da je hoja najboljše zdravilo. Hoja ugodno vpliva na prekrvavitev telesa in krepi srce, spodbuja presnovo in delovanje črevesja, izboljšuje dihanje in pomaga pri preprečevanju osteoporoze. Pa ne le telo, koristi od hoje si lahko obeta tudi naša duševnost. Raziskava, objavljena v vplivni znanstveni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, je pokazala, da aktivnost v naravi zdravi depresijo, izboljša spomin, zmanjša stres, poveča samozavest in spodbudi izločanje endorfinov, naravnih blažilcev bolečine.
Vse to, seveda skupaj z blagodejnimi učinki molitve in Božje bližine, pojasni, zakaj nam lahko peš romanje povsem spremeni življenje. “Po kakšnih petih dneh romanja si drugačen človek,” se svoje poti v Kompostelo v družbi zakoncev Rigler spominja Bogdan Vidmar. “Hodiš drugače, bolj preudarno, ne hitiš. Že na obrazu se pozna, da je nekaj poti že za tabo. Človek se umiri. Še dišiš drugače. Ko se očistiš vseh strupov, postane tvoj vonj prijeten.”
Preberite še:
Kako skrbeti za dobro telesno pripravljenost tudi takrat, ko smo zelo zaposleni
Ko poroma vsa župnija
Pomemben pa je, kot že omenjeno, tudi čas, ki si ga za romanja vzamemo. “Ko greš na enodnevni pohod, ga hitro pozabiš,” pravi Vidmar. “Če pa si skupaj tri dni, da skupina skupaj tudi prespi, so to nepozabna doživetja. Ljudje se drugače povežejo.”
Tudi danes so najpogostejša romanja v skupini, pogosto v okviru župnije. Med peš romanja z najstarejšo tradicijo pri nas gotovo sodi tridnevno romanje župnije Zagorje ob Savi k Mariji Zvezdi v Novo Štifto. Že več kot 250 let si med 13. in 15. avgustom številni Zagorjani oprtajo nahrbtnik na rame in se odpravijo na božjo pot. Tudi po 200 romarjev se nabere zadnja leta, stari in mladi, tudi dojenčki v vozičkih se pridružijo za kakšno etapo. “To romanje je vsako leto neprecenljivo za utrjevanje naših občestvenih vezi,” pravi Zdravko Hace, ki se zagorskega romanja udeležuje že 55 let.
V treh dneh obiščejo romarji sedem Marijinih cerkva, vsak dan zmolijo rožni venec, večkrat zapojejo litanije in Marijine pesmi, ustavljajo se ob kapelicah. Vmes pa je seveda veliko časa za pogovore pa tudi časa zase. “Peš romanje je neke vrste meditacija,” pove Zdravko Hace. “Ko se v tišini srečaš s samim seboj. In seveda tudi s svojimi soromarji, prijatelji, za katere med letom velikokrat zmanjkuje časa. Že med potjo Mariji izročamo svoje želje, prošnje in zahvale.”
Neprecenljivo je gostoljubje, ki so ga romarji deležni med potjo. Znane so domačije, ki jih vedno sprejmejo in pogostijo, jim ponudijo prostor za prenočišče.
Naj gre torej za verske ali terapevtske razloge, šport ali spoznavanje nove dežele in ljudi, “vsi nagibi za peš romanje so sprejemljivi”, je prepričan Bogdan Vidmar. “Na romanju se bo z nami zagotovo nekaj zgodilo in nas premaknilo s točke, na kateri smo.”
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 36.
Preberite še:
“Ko morajo prevzeti odgovornost za besede in dejanja, mladi zorijo”
Preberite še:
Težka dolžnost ali dar?
Preberite še:
10 neverjetnih zgodb o odpuščanju
