Te dni se je v Sloveniji mudil salezijanec Tom Uzhunnalil. Njegova odmevna zgodba se je začela leta 2016, ko so ga v Jemnu ugrabili teroristi. V ujetništvu je prestal več kot leto in pol. “Reševala me je molitev,” pravi
Tom Uzhunnalil je salezijanski duhovnik, rojen v Indiji. Leta 2010 je odšel kot misijonar v Jemen in v tamkajšnjem glavnem mestu deloval v centru sester misijonark ljubezni. 4. marca 2016 so center napadli teroristi Islamske države. Pred Tomovimi očmi so ubili 16 ljudi, med njimi štiri sestre redovnice, njega pa ugrabili in odpeljali. Septembra 2017 so ga osvobodili. Njegova pretresljiva zgodba je izšla v knjigi Preživel po čudežu, ki jo je izdala založba Salve.
Preberite še:
Janez Bosko – duhovnik, vzgojitelj in … čarodej!
Pred ugrabitvijo ste več let delovali v Jemnu. Kako ste doživljali to državo, njene ljudi in težave?
Ljudje so zelo prijazni in pomagajo drug drugemu. Vendar se je skozi zgodovino situacija zelo spremenila. Ljudje so se morali boriti za svoj obstoj. Veliko je revščine, veliko je bilo ubitih … Nekatere verske skupine so prevladovale nad drugimi. Ta zmešnjava političnih in ekonomskih interesov je botrovala izbruhu ene najbolj krvavih vojn sodobne zgodovine. Mnogi ljudje so bežali iz države, preden bi situacija postala hujša. Vojna še vedno traja, vse je v zelo slabem stanju: šola, izobraževanje, zdravstvena oskrba …
Proti zlu ste se spopadli z močjo svoje vere in z odpuščanjem. Kako vam je uspel ta korak po vsem, kar ste doživeli?
To ni bila moja osebna moč. Verjamem, da je bil to sad molitve vseh mojih bratov in sester po svetu, salezijancev in vseh ljudi, ki so molili zame.
Verjamem, da je naš Bog živi Bog. In ker je živi Bog, lahko odgovori na vsako moje vprašanje ali molitev. Odgovoril je na vse molitve, čeprav je zame trajalo več kot leto in pol, da sem videl ta odgovor.
Vem, da je bila to molitev vseh in Božja milost zame tista, ki mi je omogočila, da sem lahko ostal miren v trenutkih stiske – ko sem bil priča smrti sester in bližnjih in tudi v ujetništvu. Lahko sem odpustil in molil za sestre in za tiste, ki so jih pobijali. Še tisto jutro smo namreč skupaj s sestrami molili za končanje vojne v Jemnu in za spreobrnjenje ljudi. Rekel bi, da je molitev zelo močna in da je naš Bog resnično živi Bog.
V tem nedoločnem odseku časa sem bil izzvan, da še enkrat izrečem svoj “da” življenju, a ne po scenariju, ki sem si ga pripravil, ampak po Božjem. Skušal sem ga izpolniti, zavedajoč se, da je Njegova volja vsekakor boljša od moje.
Preberite še:
Slovenec, ki je misijonaril v kitajščini
Oglejte si nekaj fotografij Tomovega obiska v Sloveniji:
V ujetništvu ste vsak dan molili rožni venec, razmišljali o postajah križevega pota in v mislih obhajali sveto mašo. Kako vam je molitev pomagala v tistih težkih trenutkih? Kaj vam pomeni danes?
Večino časa sem imel prevezo čez oči, tako da nisem ničesar videl. Prav molitev me je v času ujetništva podpirala in ohranjala pri zdravem razumu. Odmerjala je moj čas in mi bila spremljevalka podnevi in ponoči. To je bila milost, ki sem jo prejel od Boga, da sem si zapomnil molitve svete maše, čeprav morda ne čisto vsega, ampak glavne stvari, ki sem jih lahko tiho, v mislih ponavljal.
Iz otroštva se spomnim, kako so nam redovnice, preden sem prejel prvo sveto obhajilo, dejale: “Prejeli boste Jezusa v svetem zakramentu, ampak morda bodo nastopili časi, ko ne boste mogli iti v cerkev, ko ne boste mogli prejeti svetega obhajila, in takrat ga lahko prejmete duhovno.”
Preberite še:
Ne le priljubljeni Janez Pavel II., svetniki bodo morda tudi njegovi starši
Iz teh preteklih izkušenj sem bil sposoben obhajati sveto mašo in prositi Jezusa, da mi priskrbi kruh in vino – v duhovnem smislu. Molil sem tudi rožni venec, premišljeval o križevem potu … Vse, kar me je čakalo, sem izročil Gospodu in se mu zahvaljeval.
Mislim, da je zelo pomembno, da vse svoje težave in bolečine izročamo Gospodu, ki je trpel za nas, in on nam bo olajšal trpljenje. To trpljenje lahko darujemo za druge. Če to darujemo za druge, bo obrodilo veliko sadu.
Vas je bilo kdaj strah?
Ko sem bil poklican v Jemen, je tam že divjala vojna. Šel sem tja, čeprav življenje ni bilo lahko, ampak Bog me je kljub divjanju vojne ohranil pri življenju. On je imel zame drugačno poslanstvo. Strah izhaja iz tega, da bi izgubil svoje življenje. Ko ti grozijo s smrtjo, se strah seveda pojavi. Nisem vedel, kaj se bo zgodilo z mano, in strah je naraščal. Edino, kar nam preostane, je, da zaupamo, da smo v Božjih rokah. Nekaj mi je govorilo, da imam v rezervi še vsaj kanček življenja. Neki čudno prijazen glas mi je povrnil drobec upanja: “Ne boj se, v dobrih rokah si.”
Preberite še:
100-letni frančiškan, ki je osebno poznal 6 svetnikov
Kako vas je izkušnja ujetništva spremenila? Kako gledate na svobodo?
Bil sem zaklenjen v sobo in se nisem smel niti mogel premikati. Včasih so mi tudi zavezali roke in noge, da ne bi pobegnil. Fizično me niso mučili. To mi je bila na neki način tolažba. Niso me izkoriščali. Dali so mi hrano in kar sem potreboval. Seveda ujetništvo pomeni, da nisem bral, pisal, nisem vedel, kaj se dogaja po svetu … To težko razložim. Po eni strani je bila to velika bolečina, po drugi strani pa me je mirnega ohranjalo to, da sem lahko molil in odpuščal.
Nikoli nisem spraševal Boga, zakaj me je poslal v to situacijo, ampak sem se mu zahvaljeval za vsak dan posebej. Največjo moč sem našel v Božji prisotnosti. To sem izkusil na različne načine, npr. da nisem huje zbolel. Vse to so bili dokazi, da je bil Bog z menoj ves čas v ujetništvu. Prepričan sem v Božjo milost našega živega Boga in seveda v moč molitve. O tem pričujem. Morda je to tisto, kar Bog hoče od mene. Da pričujem o Njegovem usmiljenju, da je živi Bog, ki sliši naše molitve in nanje odgovarja.
Preberite še:
Svetnik iz Auschwitza nas uči, kaj pomeni dati življenje za drugega
Danes ima Cerkev več mučencev kot kadarkoli prej. Je to nekaj, kar se mora zgoditi, ali bi se morali temu nasilju bolj resno zoperstaviti?
Mučenci so bili tudi prej, le da imamo danes medije, ki več razkrivajo in več izvemo. Gotovo so mučenci, ki trpijo zaradi svoje vere na različnih ravneh. Nihče si ne želi mučeništva, lahko pa to darujemo Bogu. Biti mučenec in umreti zanj je milost od Gospoda. Mučenec svoje življenje daruje za druge – za svoje družine, brate, sestre ali prijatelje.
Krščanstva se ne more uničiti z nasiljem, čeprav so to že od nekdaj poskušali. Ampak Cerkev še vedno obstaja. Kadar je bilo največ trpljenja, je vera zgolj naraščala. Prav po zgledu mučencev. Mučenci so nam zgled v odpuščanju – tisti, ki so trpeli, so zmogli odpustiti tistim, ki so jih mučili.
Preberite še:
7 svetih mož in žena, ki jih je papež Frančišek razglasil za svetnike
Maščevanje nam ne bo prineslo miru. Odpuščamo tako, da smo dobri do njih, ki nas mučijo. Da njihovo hudo vračamo z dobrim. Vsi, ki verujejo v Gospoda Jezusa, naj bodo pripravljeni izpolniti to – v vsakem človeku videti Boga, saj je Bog vsakega izmed nas ustvaril po svoji podobnosti. Zato lahko tudi mi vidimo Božjo podobnost v vsakem človeku. Ne glede na to, iz katere države prihaja ali katere veroizpovedi je.
Katera je po vašem mnenju najbolj dragocena stvar, ki jo imamo v življenju?
(premislek) Najbolj dragocena stvar je biti z Bogom. Dragocena pa je tudi svoboda, ko se lahko svobodno premikam, lahko berem o tem, kaj se dogaja po svetu … To danes poimenujem svoboda. To je ena stvar, ki jo imam za dragoceno in za katero smo lahko Bogu hvaležni. Ko sem bil v ujetništvu, sem začel to svobodo bolj ceniti.
Preberite še:
7 nasvetov svetnikov, da bi znali biti hvaležni
Ko smo resnično svobodni, o tem ne razmišljamo. In verjetno takrat tudi Bogu nismo toliko hvaležni, prav tako nismo toliko hvaležni staršem, prijateljem, družinskim članom, ki nam pomagajo na tako različne načine. To vzamemo za samoumevno.
Najbolj dragocena stvar, ki jo imamo, je spoznati, da je vse, kar imamo, darilo od Boga, in da svobodo, ki jo imamo, pravilno uporabljamo.
Preberite še:
Malo drugačna mama: “Midva sva njihov glas, ki so ga s smrtjo izgubili”
Preberite še:
Revni pesnik, ki ga je dolgov rešil najbogatejši Slovenec
Preberite še:
Vam gre nekdo na živce? Recite si ta stavek!
