“Vsi smo misijonarji od rojstva, ko prejmemo sveti krst,” pravi misijonarka v Braziliji s. Metka KastelicSestra Metka Kastelic pripada redu hčera Marije Pomočnice (salezijanke). Pred petimi leti je odšla v misijone v Brazilijo, deželo sonca. Trenutno v skupnosti s še dvema sestrama živi in deluje v mestu Araras. Po slabih treh mesecih v Sloveniji se te dni spet vrača k svoji drugi družini.
Preberite še:
Od ljudi, ki jih srečata v misijonih, se učita, da je treba pomagati nam, Zahodnjakom
V mladosti ste bili zelo dejavni v domači župniji, bili ste skavtinja, članica mladinske skupine in misijonskega krožka … Če se ozrete nazaj, kako so vas raznolike izkušnje “pripravile” na delo, ki ga sedaj opravljate?
Bog se posluži prav vsake malenkosti, človeka in talenta, s katerimi te obdari v življenju, le osmisliti in uporabiti ga moramo znati. Sama sem bila vedno zelo praktičen človek, poklic redovnice je tako ustvarjalen in lep poklic. V svojem poslanstvu živim mnogo vlog, od mame, kuharice, učiteljice, šoferke, terapevtke, karitativne delavke.
In če v mladosti ne bi imela takšnih praktičnih izkušenj – da kar naenkrat pridejo mladi in moraš skuhati kosilo za 50 ljudi ali drugače poskrbeti zanje –, bi bil človek bolj kot ne v zagati. Tako pa dejansko z večjo preprostostjo in naravnostjo sprejmeš tisto, kar pride, in si na razpolago.
Preberite še:
Slovenec, ki je misijonaril v kitajščini
Čisto konkretno, kako vas je izoblikovalo skavtstvo?
Kot najstnica sem bila kar malo sramežljiva, zelo nerodno se mi je bilo izpostaviti ali govoriti pred publiko. Sedaj tega strahu ali sramu pred drugimi nimam. Ob različnih vodstvenih nalogah in spremljanju mi je to privzgojilo odgovornost za sočloveka, za skupnost in za lepoto deljenja.
Naučili so me, kako prepoznavati potrebe drugih in kako biti do drugih pozoren. Hkrati pa tudi to, da je čisto vsaka izkušnja kot neka dodatna izobrazba. Dali so mi vrednote, samostojnost, ustvarjalnost, razvila sem mnoge talente. V šoli sem bila na primer zelo šibka v tujih jezikih. Ampak ker mi je odgovornost nalagala, da stopim v kontakt s skavti v tujini, sem se pač trudila s polomljeno angleščino, potem pa sem to izoblikovala.
Preberite še:
“Skavtstvo pusti pečat za vse življenje”
Preberite še:
Ob odhodu v misijone: “Tu imamo veliko preveč, tam veliko premalo”
Katere so glavne razlike med Slovenci in Brazilci? Smo si v čem podobni?
Brazilci so sončen, topel, odprt narod. Njihova glavna karakteristika je gostoljubnost. Tudi ko odideš od njih, te ne bodo nikoli pozabili. Si del njihovega življenja. Jaz se ob njih učim humanosti, človečnosti, topline. Vidim trpljenje, ko je res težko – bolne otroke, zmaličene od revščine, od tega, ko dobesedno gledajo greh, ko je oče v zaporu, ko je mama prostitutka, ko nima na mizi tistega vsakdanjega, ki bi mu pripadalo. In kako so občutljivi, če kaj ni pravično narejeno in razdeljeno. Bolj so v pomanjkanju, bolj so medsebojno solidarni.
Mi Slovenci smo bolj racionalni, hladni, precej direktno povemo, kar si mislimo. Oni pa nikoli, zelo okolišijo okoli resnice. Tudi ti se jim moraš tako približati, zelo previdno, da jim počasi razkriješ, kaj hočeš povedati. Zelo spoštujem tudi to, kako so odprti za različnosti. Imamo mavrico ljudi, od svetlo belih pa do čisto črnih.
Mi imamo velik občutek za organizacijo. Pravijo mi: Kako ste vi organizirani, kako obvladate. Oni pa se ob tem kar malo izgubijo. Včasih zaradi tega postanem živčna. Ali pa ko zamujajo.
Preberite še:
9 navdihujočih misli o domovini
Nekaj utrinkov z misijona si lahko ogledate s klikom na fotogalerijo.
Preberite še:
Ob odhodu v misijone: “Tu imamo veliko preveč, tam veliko premalo”
Tam po župnijah, šolah in raznih centrih vzgajate otroke in mlade. Kaj je vaša glavna naloga, kako poteka vaše delo?
Trenutno živim v skupnosti še z dvema sestrama. V kraju imamo dve ustanovi: šolski zavod z 900 učenci in zaposlenimi ter socialno ustanovo za otroke iz okoliških favel. Sestre se osredotočamo na to, da smo navzočnost ljubečega Boga med otroki, mladimi, veliko delamo z laiki, našimi učitelji in vzgojitelji, saj so oni naša podaljšana roka v učilnici, na hodnikih in na igrišču. Imamo naš dnevni urnik, vendar smo vedno na razpolago za pogovor, ko nas prosijo za obleko, hrano.
Veliko je praktičnega koordinacijskega, ekipnega dela, od načrtovanja srečanj do priprav molitve, predvsem da dosežem, da oni pripravljajo stvari. Pa da je to narejeno tudi z jezikom mladih.
Danes je najbolj učinkovito, če mlad človek evangelizira drugega mladega. Včasih tudi ne smemo biti preveč zahtevni, ker se nam potem mladi ne bodo približali.
Preberite še:
“Ko morajo prevzeti odgovornost za besede in dejanja, mladi zorijo”
Dejali ste, da ste misijonarji most med Božjim in človeškim v vsakdanjem življenju ljudi. Kaj jim prinašate?
Verjamem, da je v vsakem človeku, ki ga srečam, kanček dobrega, v njem biva Božja podoba. Za nas salezijanke so mladi sveta zemlja. Pa tudi starši, učitelji, vsi tisti, s katerimi delamo. In če imam čist pogled in v vsakem človeku prepoznam nekaj dobrega, lahko potenciram tisto dobro. Bolj kot to potenciram, bolj bo zmagalo nad slabim, grehom, nelepim v človeku. Tudi mi se moramo naučiti ubesediti tisto lepo, plemenito, in biti misijonarji Božjega sporočila. Ko smo res zaljubljeni v Jezusa, ne patetično, ampak v konkretnosti, v mladem človeku prepoznamo, da je sposoben nekaj narediti.
V prihodnosti si želim, da bi imeli mladi in družine na sebi večji izraz odrešenosti. Da bi zaupali, da jim Bog stoji ob strani in da bo tudi zanje prišel boljši jutri. Ni pa rečeno, da bomo v tistem trenutku mi tam zraven.
Naše delo je včasih zelo trdo. Moraš biti kar strog in zahteven v svojem poslanstvu. Delamo na dolgi rok. Ne pričakujem hvaležnosti ali pa zahvale, ker vsak dan posebej dobivam toliko Božje milosti. Že to, da zjutraj vstanem in sem tam zanje, je milost.
Preberite še:
“Preživele bodo le misijonarske župnije, vse drugo bo propadlo”
Kako tamkajšnji mladi družbi povrnejo, kar prejmejo?
Mnogi se izjemno trudijo doštudirati, v izobrazbi vidijo pot do izboljšanja socialnih nepravičnosti, verjamejo, da bi kot sodniki, policisti ali učitelji lahko napovedali boj proti korupciji. Čez dan delajo, da poplačajo stroške študija, zvečer so na predavanjih in ponoči študirajo. Mnogim mladim se ne uspe vpisati na fakulteto, iščejo delo, če ne drugega na mestnih vpadnicah prodajajo vsakdanje potrebščine, da bi nekaj prispevali v družinski proračun.
Mladi želijo, da pripravijo stvari. Mislim, da je veliko na tem, da jim znamo zaupati. Ko sem bila mlada, sem želela, da bi mi odrasli zaupali. Iz te izkušnje moram tudi jaz zaupati našim mladim na šoli in v socialnem centru. Včasih je potrebno dopustiti, da ne uspejo v kakšni stvari. Mlad človek se mora naučiti tudi iz izkušnje neuspeha ali frustracije. Najtežje je, ko se morda niti ne odločijo, ko stopicajo na mestu.
Boljše je, da narediš vsaj eno odločitev, četudi ne bo prava. Se boš iz nje vsaj nekaj naučil. Če boš pa samo stopical, se pa tudi tistega ne boš naučil.
Ne le veliko socialne, med prebivalci je tudi veliko moralne revščine. Ali v vseh teh letih, odkar delujete tam, opažate kakšne spremembe med ljudmi?
Tega se, odkar sem tukaj, morda še bolj zavedam. Gledala sem obraze slovenskih otrok, ki so mnogo bolj brezskrbni, neobremenjeni. Naša mladina odrašča kjerkoli, tam pa je na ulici prisotno nasilje, tatvine, zato je ponoči nevarno hoditi po mestu. Ob vsem tem se ljudje povezujejo, so solidarni med seboj in se ščitijo.
Pri nas v centru imamo profesorico za manikuro in pedikuro. Mnogi od teh profesorjev so bili v naši socialni ustanovi kot otroci, ko so prihajali iz družin, kjer je vladala raznorazna revščina. Ona je dobila še druge ponudbe, da bi poučevala drugje in prejemala bi boljšo plačo, vendar je rekla: “Ne, čutim moralno zavezo, da pridem sem in dam upanje ženskam, ki so zdaj v tej situaciji, v kateri sem nekoč bila sama.” Našo ustanovo priznavajo tudi drugi, ne zato ker jih usposabljamo za poklice, ampak zato, ker jim vračamo dostojanstvo, da se postavijo na noge kot ljudje. Da se lahko samostojno odpravijo v življenje. In to je veliko upanje za vsako naslednjo generacijo.
Preberite še:
Zgodba matere Elvire: moj oče alkoholik je bil moja “sreča”
Na kakšne načine vam je Brazilija v vseh teh letih delovanja prirasla k srcu? Kaj ste se naučili?
Vsak narod ima svojo enkratnost in zgodovino. Skušam ohranjati vlogo tistega, ki se neprenehoma uči, opazuje, spremlja in s tem tudi v sebi spreminja. Skušam razumeti, prepoznati, torej empatično vstopiti v ljudi, njihovo kulturo, izročilo, navade, treba si je obuti obuvalo spoštovanja.
Pri Brazilcih cenim njihovo odprtost za sprejemanje različnosti in za boj do predsodkov. Zelo všeč mi je njihova glasba, ki vsebuje vesele ritme, je polna upanja. Liturgija je zelo osebna, mnogokrat izstopi iz okvirov in se prepusti občutljivosti srca. Ljudje so zaradi pomanjkanja neverjetno ustvarjalni in dobesedno iz odpadnih materialov reciklirajo in ustvarijo neverjetne stvari. Zemlja je v nenehnem rojevanju, saj je sonce radodarno in zemlja plodna vse leto. Narava ima čudovite podobe.
In potem so tukaj ljudje, krona stvarstva. Topli, mnogo bolj čuteči in zato tudi občutljivi. Ljudje so hvaležni in znajo pohvaliti ter tudi nagraditi. Vse to in mnogo več je predmet mojega občudovanja in učenja. Bistveno pa ostaja, da sem tukaj, ker tako želi Gospod in ker želim izpolnjevati njegovo voljo.
Preberite še:
“Bog je najbolj pristen v odnosih, po drugi strani pa tam tudi najbolj zahteven”
Preberite še:
Kako lahko poskrbite zase, ko ste preveč občutljivi
Preberite še:
10 razlogov za vrnitev v Katoliško cerkev
