Pred dnevi je v Sloveniji izšel prevod knjige Prepovedano žalovanje, ki podrobno prikazuje problematiko splava. Pogovarjali smo se z avtorico knjige Thereso Burke, ki na tem področju deluje več kot 30 letAmeričanka Theresa Burke, strokovnjakinja na področju socialnega dela in svetovalne psihologije, je ustanoviteljica programa Rahelin vinograd, s katerim prek prostovoljcev v 49 ameriških zveznih državah in več kot 70 državah po svetu pomagajo osebam, ki so se soočile z umetno prekinitvijo nosečnosti. Čeprav se v družbi utrjuje prepričanje, da splav nima posledic, avtorica v knjigi navede široko paleto posledic, ki jih prinese.
Preberite še:
Posledice spontanega splava, celo zgodnjega, so empirično dokazane
V času podiplomskega študija ste vodili skupino za podporo ženskam, ki so imele motnje hranjenja. Kako je na površje prišla tema o splavu in kakšni so bili vaši začetki ukvarjanja s to perečo tematiko?
Govorile smo o vsem, toda splav je bil tabu. Ena od udeleženk je nekoč jezno zaloputnila z vrati in zapustila skupino, ko je prišla na vrsto tema o splavu. Ko sem jo zvečer poklicala, da bi preverila, ali je v redu, je rekla, naj nehamo govoriti o splavu in se osredotočimo na motnje hranjenja. Vprašala sem jo, ali je imela tudi ona splav. Rekla je, da je bilo to že dolgo nazaj in da o tem ne želi govoriti.
Če ni sistem tisti, ki želi prekiniti pogovor o tem, to storijo posameznikove izkušnje s travmo. Posledično ljudje ne morejo ozdraveti. Zavedala sem se, da gre za zelo občutljivo temo. In če so bila občutja žensk o splavu tako močna, sem želela raziskati več o teh čustvih. To je bil razlog, da sem napisala knjigo Prepovedano žalovanje (v slovenščini izšla pri Založbi Dravlje).
Preberite še:
Zakaj moramo spremeniti odnos do žensk, ki so doživele spontani splav
Zdi se mi, da je povsod po svetu tej tematiki pripetega veliko sramu. Če ljudje niso ozdravljeni, v resnici o tem ne morejo govoriti. Razen če o tem govorijo kot o temi, ki jo je treba zagovarjati ali pa obsojati. To je tema, ki razdvaja. Za ženske, ki so doživele splav, je to zelo neprijetna situacija, ker niso sprejete. Ljudje jih namreč prisilijo, da izberejo eno stran.
Ko sem začenjala, ni bilo nobenega posebnega programa, ki bi pomagal ženski. Takratni model je bil pogovor iz oči v oči z duhovnikom, ki je imel sočutje in je ženski povedal, da ji je Bog odpustil. Toda ženske so šle k spovedi tudi stokrat, da bi bile odrešene tega bremena, a tudi potem niso čutile, da jim je odpuščeno. Moraš žalovati, da začutiš milost in narediš prostor zanjo. Božja ljubezen, usmiljenje in odpuščanje so vedno prisotni, ne moreš pa doživeti vstajenja, če nisi žaloval. Ne moremo pričakovati, da bodo ljudje, ki jih samo rečemo, da jim je odpuščeno, ozdraveli in si opomogli.
Preberite še:
Knjiga tolažbe za vse starše z izkušnjo splava
Kaj občuti ženska, ki se odloči za splav?
Ženske, ki so bile vključene v eno od raziskav, so čisto na začetku čutile malce olajšanja. Če imajo zgodovino travm splava zaradi spolne zlorabe, je to še eno nasilno dejanje proti lastnemu telesu, ki ga morajo potlačiti in o tem ne smejo nikomur povedati.
Posameznice postanejo depresivne, razmišljajo o samomoru, so anksiozne, poveča se njihov obisk dežurnega zdravnika. Zdi se jim, da imajo neko bolezen. Raziskave so tudi pokazale, da imajo mame, ki so svoje hčerke spremljale k temu postopku, podoben porast obiskov pri zdravniku. Telo opozori na to, da je nekaj narobe. Najslabša stvar, ki se zgodi, je, da zdravnik opravi vse teste, jih pošlje na različne preiskave, nato pa sklene , da z žensko ni nič narobe, ampak je “vse v njeni glavi”.
Preberite še:
Med nosečnostjo so ji odkrili tumor, a je odklonila splav
Pomembno je pomagati prepoznati simptome in poiskati povezave s travmatično izkušnjo. Če imamo simptome vse življenje, gre za anksioznost. Če pa se to razvije potem, ko je ženska imela splav ali doživela spolno zlorabo, govorimo o posttravmatskih simptomih. Z njimi se morajo naučiti spopadati, ne morejo kar zapreti vrat. Zelo izčrpavajoče je. Lahko se pojavijo težave s spanjem ali postanejo zasvojene. Veliko raziskav je, ki kažejo, da se poveča zasvojenost z marihuano, alkoholom, drogami.
Predavam po bolnišnicah in ena od stvari, ki se pogosto zgodi potem, je, da kdo od zaposlenih v Hospicu pove, da je marsikateri pacient vse življenje pomirjen z odločitvijo, ko pa je bliže smrti, želi najti mir. To objokujejo toliko let pozneje. Ko ženskam dovolimo, da govorijo o tem, se zlahka zjočejo. Še vedno nimamo dovolj socialne podpore za tiste, ki na kakršenkoli način izgubijo otroka.
Preberite še:
“Ob smrti otroka se čas ustavi, najin svet se je postavil na glavo”
Splav je tema, kateri se izogibamo. Verjetno pa to ni prava odločitev. Zakaj govoriti o tem?
Ko tlačimo nekaj tako pomembnega, to povzroči druge simptome. Vsak simptom ima svojo zgodbo. To in gnev do samega sebe dokazuje, zakaj je pomembno govoriti o tem. Če travme niso ozdravljene, se ponovijo. Ne vem, kakšna je statistika pri vas, toda v ZDA 50 odstotkov vseh žensk, ki so imele splav, naredi tudi drugega. To ni zaradi tega, ker bi jim bila ta izkušnja všeč. Poznam žensko, ki je imela 21 splavov. Po zdravljenju tega ni več počela.
Če ne delamo na ozdravljenju, bo potlačeno našlo pot ven in ljudje to ponavadi počnejo s ponavljanjem. Splav je tvoja skrivnost, imaš strah, razviješ zasvojenost in to je skrito. Nekateri ljudje to počnejo v razmerju. Vedno se počutijo zapuščene. Morda jih je fant, potem ko so mu povedale, da so noseče, zapustil. Potem se vanje naseli strah, da jih bodo vsi fantje, ki jim bodo všeč, ljubili, nato pa zapustili. Nimajo namena, da bi se zavezale.
Morda ne bodo imele 21 splavov, temveč lahko imajo otroka za otrokom, da zatrejo misel na načrtno prekinjeno nosečnost. Veliko poti je, s katerimi ponoviš travmo, in nobena ni zdrava. Druga stvar je, da stres, ki je povezan z nerazrešenimi stvarmi, žalovanjem, sčasoma povzroči raka ali avtoimunske bolezni, telo začne napadati samo sebe.
Preberite še:
Med splavom je izgubil obe nogi. “Živeti moram z izbiro nekoga drugega”
Pogosto pozabimo, da to prizadene tudi moške. Ne gre samo za področje žensk, tudi moški žalujejo.
Moški so v to situacijo pogosto vključeni tudi kot tisti, ki splav spodbujajo. A so seveda tudi moški, ki niso imeli izbire, ker je ženska tako sklenila in on ni bil del odločitve. So globoko ranjeni, mnogi se počutijo nemočne, počutijo se kastrirane. Lahko postanejo ekstremno depresivni in jezni na ženske. Nekateri se zatečejo k nasilju, postanejo alkoholiki, drugi se izolirajo in zasujejo z delom. Vse je odvisno od osebe in tega, kam bodo vložili vso energijo travme.
Olajšati se žalosti, anksioznosti, biti zmožen počastiti otroka, spoznati napako, je rešitev, da ozdravimo.
V Združenih državah v enem od zaporov vodijo Rahelin vinograd, ki se ga lahko udeležijo moški, ki so storili nasilno dejanje. Skoraj vsi udeleženci so povedali, da se je njihovo kriminalno življenje začelo potem, ko so bili soočeni s splavom. Če pomislimo: če sodeluješ, si vpleten pri smrti lastnega otroka. Naravni protektorji, ki te ščitijo pred tem, da bi bil nasilen, so ob tem poškodovani. Ženske menijo enako: vemo, da bomo šle v pekel, ni pomembno, kaj počnemo.
Preberite še:
Ganljiva pesem, ki jo je skesani italijanski plejboj napisal svojemu splavljenemu sinu
Verjetno to vpliva tudi na odnos.
Spolni odnos, ki je intimna stvar, privede do možnosti splava. Zaupanje bo tako vedno postalo težava. Po tem se zgodi tudi veliko spolne disfunkcije, celo za moške. Nekatere ženske se več ne zmorejo v polnosti prepustiti spolnosti. In če imaš travmo na tem področju, ne moreš za nasvet prositi niti zdravnika niti prijateljice. Sčasoma so vse odločitve o svobodi povezane z omejitvami in zavirane s tem, da zadržujemo skrivnost. Ne moreš biti sproščen, se obnašati normalno, celo biti radoveden, ker te bo radovednost pripeljala do tistega dela telesa, ki je ranjen.
Preberite še:
Tudi vi med ljudmi veljate za čudaka, če poveste, da ste proti splavu?
Kakšen nasvet bi dali tistim, ki so pred to odločitvijo in razmišljajo o njej?
V vseh mestih bi morale biti dostopne nenasilne alternative. Zelo pomembno poslanstvo opravljajo cerkvene ustanove in centri za nosečnice. Ženske so pogosto potisnjene ob steno, ne vedo, da obstaja pomoč. Odločitve so sprejete nenadno, na začetku, v stanju krize, in ko potem odkrijejo, da je splav, ki so ga opravile, povzročil vse to in jim o tem prej ni nihče povedal in jim predstavil drugih možnosti, je to strašna stvar.
Mislim, da je to, da povemo, kakšne so posledice, najmanj, kar lahko naredimo. Ti centri lahko poskrbijo za drugačne možnosti in zagotovijo, da ženska pri tem ohrani psihološko in duhovno integriteto.
Rekli ste, da vsi s seboj nosimo neko bolečino. Če jo pozdravimo, bo ves svet bolj srečen. Kako to storiti?
Če vsak odpre svoje srce in se odpre zdravljenju, sprosti boleče stvari, ki ga držijo v zanki. To tlačimo v sebi zaradi sramu, strahu, ker se počutimo nemočni, bojimo se zavrnitve. Če se vsega tega osvobodimo, dobimo moč, da se lahko s tem soočimo. Potem lahko postanemo sočutni in drugemu pomagamo premagati njegovo bolečino.
Pogum, da se osvobodimo lastnih bolečin, odpre svet možnosti, kako lahko pomagamo drugim. Ko gledamo na ta svet, poln teme, zlobnih duhov in hudobije v ljudeh, ni boljše priložnosti za evangelizacijo. In Bog iz smrti prinaša življenje, resnično nas želi pozdraviti. To je on.
Tako se bo svet pozdravil, ne če bomo vsi sedeli pri miru in se sami trudili pozdraviti. Potrebujemo drug drugega, da smo ljubljeni in ljubimo. Če je vse, kar poznamo, nasilje, travma in zavrnitev, ne bomo verjeli vase. Ena oseba lahko popolnoma spremeni potek našega življenja na bolje.
Ko ženske končajo program Rahelinega vinograda, jim ostane sindrom bogastva. Jezusovo darilo želijo posredovati naprej, deliti nekaj, kar jim je tako pomagalo z njihovim življenjem. In ne morejo nehati deliti.
Preberite še:
Zaradi moževega pitja naša družina trpi
Preberite še:
“Tek je najcenejši šport. Stopiš skozi vrata svojega doma in že tečeš”
Preberite še:
Slikarska umetnina redovnice razstavljena po pol tisočletja
