“Otrok ni srečen, ko ima vse, temveč ko opravi nalogo, ki je težka”Marko Juhant je specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti. Svoje izkušnje in spoznanja iz dolgoletnega dela z otroki v obliki predavanj s konkretnimi primeri iz vsakodnevnega življenja prenaša na učitelje, starše in otroke. Je tudi avtor 14 knjig o vzgoji. Z njim smo se pogovarjali o nekaterih vzgojnih zagatah današnjih staršev.
Preberite še:
“Otroci potrebujejo meje, red, izkušnje in našo ljubezen”
V vaši knjigi Varuh otrokovih dolžnosti pišete: “Dolžnost staršev je, da vzgajajo otroke z navodili, prepovedmi, zapovedmi. Neodvisno od tega, če je otrokom to všeč.” Je torej vzgoja že vnaprej nekako obsojena na “boj”?
Vzgoja je vedno boj. Otrok namreč ve, kaj mu je všeč. Omejitve in prepovedi mu zagotovo niso. Vendar starši vemo, kaj je dobro za otroka, in vemo, da moramo z vzgojo iti v to smer. Starši otroku ne morejo biti prijatelji. Tudi v stiski otroka sicer poslušamo in smo ob njem, a ne moremo jokati z njim, temveč mu moramo pokazati pot iz stiske.
Otroka spustiti v življenje je tako, kot če frnikolo spustimo po vijugastem tobogančku navzdol. Včasih so ovinki ostri, drugič široki, včasih je ograja dovolj visoka, drugič spet ne. Naša starševska vloga je, da otroka počakamo tam, kjer bi otroka zagotovo vrglo ven iz tobogančka, ter ga hitro postavimo nazaj vanj.
Preberite še:
Pomehkuženi otroci?
Ali to pomeni, da starši ne smemo vedno poskrbeti, da bi se otrok ves čas dobro počutil, da bi ga pred vsem zaščitili, da bi mu bilo udobno?
Vsi poudarjajo samo pravice otrok, dolžnosti pa nihče. Dejstvo pa je, da nihče ni odrasel takrat, ko se bori za svoje pravice, ampak odraste takrat, ko odgovorno prevzame svoje dolžnosti. Pravice tudi ne prinašajo sreče; zadovoljni smo, ko opravimo nekaj, kar je težko. Največji problem današnje vzgoje je to, da želimo, da bi bilo otroku vse lahko.
Naloga, ki rahlo presega njegove zmožnosti, mu bo v izziv, z veseljem se je bo lotil, na koncu pa bo ob opravljenem delu imel občutek zadovoljstva. Potem tudi ne potrebuje dodatne motivacije. To bi morali razumeti tudi učitelji. Raje tri zelo težke naloge za domačo nalogo kot trideset lahkih, ob katerih otroka vse mine.
Preberite še:
4 načini, da vam telefon ne uniči odnosa z otroki
Enako je, če gre sin kidat sneg z očetom. Če mu damo igračko lopatko, se bo hitro začel dolgočasiti, prišel bo noter in zahteval tablico. Če mu damo pravo lopato in dejansko z očetom kida sneg, kar je težko opravilo, bo na koncu ves srečen povedal: “Z očetom sva kidala.”
Torej mora otrok doživljati tudi zdrave frustracije?
Nujno. Ko igramo Človek, ne jezi se, mu ne prilagajajmo igre tako, da ja ne bo izgubil. Naj igra po pravilih, tudi če je še majhen. Ko bo šla njegova figurica ven, bo seveda besen, lahko da bo jok. Prav, pa naj se nekaj časa ne igra tega. Ko bo sprejel določeno raven frustracije, dvignil svoj frustracijski prag, se bo spet pridružil in bo pripravljen tudi na to, da včasih izgubi in da kdaj zmaga.
Če se otrok nikoli ne udari, se ne bo nikoli naučil držati kladiva.
Otroke moramo tudi soočiti s tem, da v življenju ni vedno vse “fer”. V resnici v življenju pogosto stvari niso razumljive, niso logične ali pravične. To je resnično življenje, prav je, da otroke pripravimo nanj. Če je v otrokovem življenju vse popolno, išče nekaj več, to je tako kot pri drogi. Če vse ima, če je vse dosegljivo, postane brezveze in otrok išče močnejše stimulanse.
Preberite še:
Zakaj moramo dopustiti, da se naši otroci počutijo karseda “nelagodno”
Imate zelo odločno mnenje o tem, da moramo otrokom omejiti dostop do pametnih naprav in računalnikov. Zakaj?
Ko grem v kakšno restavracijo, opažam, kako starši radi zamotijo otroka s tablico, da lahko sami v miru pojejo. Malce smešno je, da otrok, ki še kaka v hlače oziroma plenice, že zna sam na tablici poiskati program oziroma risanko, ki jo rad gleda. Tukaj je nekaj hudo narobe. Posledica tega je, da petletnik niti slučajno ne razume besed ne in stoj, ki jih mora otrok pri teh letih nujno usvojiti.
Starši se potem pritožijo, da njihovega otroka narava ne zanima, da mu je v naravi dolgčas. Seveda mu je, saj je narava pusta v primerjavi z zaslonom, na katerem se neprestano nekaj dogaja, so živahne barve, zvoki … Gre za komodnost staršev.
Preberite še:
Tu je recept, kako otroke spraviti od telefonov, tablic, računalnika
Kaj pa moledovanje: “Vsi drugi imajo telefon, samo jaz ne …”?
Starši se bojijo, da bo otrok kaj zamudil, da bo izločen iz družbe, če ne bo imel telefona in računalnika. A če otrok nima telefona, se lažje izogne tudi kakšni veliki neumnosti, pri kateri bi sicer bil zraven. Ne govorim samo o raznih zlorabah. Otroci se včasih med sabo prek telefonov dogovorijo in se grdo spravijo na enega izmed njih. Tako norčevanje, imenovano “žar”, nekatere otroke privede v to, da se čisto sesujejo.
Modra svetloba, ki jo oddajajo pametne naprave, vpliva na nekatere faze v nevrološkem razvoju možganov in nekatere od teh sprememb so ireverzibilne. Mlajši kot je otrok, bolj je nevarno. Dekle lahko dobi pametni telefon takrat, ko zna skuhati nedeljsko kosilo iz štirih različnih jedi. Takrat se namreč zna toliko držati navodil in pravil, da bo obvladala tudi telefon. Fantje pa so počasnejši v socialnem razvoju, zato bi ga morali dobiti še pozneje.
Preberite še:
Zakaj otroci v naši družini nimajo pametnih telefonov
Absolutno pa otrok ne sme imeti telefona ali računalnika v svoji sobi.
Nobeni starši ne dajo v otroško sobo hladilnika, polnega čokolade, saj razumejo, da bi jo otrok jedel vso noč. Za telefon oziroma računalnik pa starši ne razumejo, da je to za otroka prevelika skušnjava in ga bo uporabljal vso noč.
Kaj pomeni imeti otroke res rad?
Zdi se mi, da imajo ljudje svoje pse zares radi. Za otroke pa nisem prepričan, da je vedno tako. Ko zapade sneg in se sprehajam s svojim psom, vidim ob petih zjutraj ljudi, kako se s svojimi štirinožnimi ljubljenčki radostno mečejo po snegu. Češ da jim privoščijo malo veselja, zabave, ker bodo potem revčki kužki devet ur zaprti noter. Kako to, da ne vidiš istih ljudi enako početi s svojimi otroki?? Tudi njih imajo baje radi, tudi oni bodo devet ur zaprti noter …
Starševska ljubezen do otrok raste, se razvija, ni pa samoumevna. Na začetku pri dojenčku je že tako, saj hormoni poskrbijo, da je dojenček res ljubljen in da zanj skrbimo noč in dan. Ko pa otrok malo zraste, stvari postanejo zahtevne. Takrat je pa treba vlagati v ljubezen do otroka. Otroci namreč kdaj naredijo tudi kaj, kar nam ni všeč. Ni prav, da starši začnejo pogojevati ljubezen, recimo z dobrimi ocenami, uspehom. Potem otrok čuti, da ni nikoli dovolj dober.
Preberite še:
S. Rebeka Kenda: Če se otrok ne zaletava v mejo, ki smo mu jo postavili, je nekaj narobe
Preberite še:
Zabavna dejstva o vzgoji otrok, ki vam jih nihče ne pove
Tudi starševska ali vzgojna lenoba, ko starši naredijo vse namesto otrok, ni ljubezen. Taka mama zase sicer napiše, da je Mama z velikim M. Ne dela z otrokom ali za otroka, ampak namesto otroka. Veliko več časa in energije ti seveda vzame, da otroka prepričaš, da si sam postilja posteljo (prej se je treba namreč še skregati, drugače tega ne naredi), kot da mu jo postiljaš ti.
Kako naj starši gledamo na spore med sorojenci?
Razumeti moramo, da se sorojenci niso dolžni ljubiti med seboj in tega od njih ne smemo pričakovati. Starši smo dolžni ljubiti svoje otroke, sorojencem se pa ni treba ljubiti. Otroci se morajo med seboj tolerirati, prenašati en drugega, morajo biti sposobni drug z drugim preživeti. Ljubezen med sorojenci pride pozneje, z odnosi, in tudi ta ni enaka med vsemi otroki, če jih je več v družini.
Treba pa je povedati, da če otroke primerjamo med seboj, npr. “Tvoja sestra je pa vedno dobila vse točke pri testih, ti pa ne,” smo na zelo dobri poti, da se otroci med sabo zasovražijo.
Preberite še:
3 ključi za več ljubezni med starši in otroki
Včasih se uporablja izraz “helikoptersko starševstvo”. Ali starši preveč nadzirajo vse vidike življenj svojih otrok?
Še bolj kot helikopterju so nekateri starši dandanes podobni dronu. Helikopter namreč preleti neko prizorišče, dron pa stalno leti nad predmetom, ki ga nadzira, in ves čas ohranja enakomerno razdaljo, ne da bi predmet izpustil izpred oči.
To se dobro vidi v tem, da se starši vmešavajo tudi v situacije, ki zadevajo izključno otroke: učiteljici sitnarijo, koliko prijateljev ima hčerka v šoli, vpletajo se v spore med njihovim otrokom in njegovimi prijatelji … Sploh ne pustijo otrokom, da bi se naučili osnovnih socialnih spretnosti.
Preberite še:
“Otroka moramo pripraviti tudi na to, da v življenju postane odporen”
Če je prisotno nasilje, se moramo vplesti, saj samo od sebe ne bo prenehalo. Nasilje je torej meja, kje se vmešati. Sicer pa se moramo brigati za svojega otroka, ne za tujega, ter poskrbeti za to, da doma spodbujamo pogovor, strpnost in da ima otrok razvite osnovne socialne veščine.
Današnji otroci imajo ogromno aktivnosti, dejavnosti, neprestano jih skušamo z nečim zamotiti, zabavati. Ali se bojimo, da bi bilo otrokom dolgčas, ker bi to pomenilo, da smo slabi starši?
Večino staršev je strah, da bi jih otroci dojemali kot dolgočasne starše. Otroci namreč doma povejo, da pri sosedovih pa počnejo kup zabavnih reči, da pri tem sošolcu so med počitnicami počeli to in to, pri onem sošolcu so šli na ekstra super potovanje … Vendar otrok sešteje vse, kar je slišal od enih, drugih in tretjih, tako da starši doma dobijo seštevek vseh aktivnosti, ki jih drugje otroci počnejo, on pa ne. Temu je seveda nemogoče parirati.
Otrok nosi odgovornost zase, za svoj prosti čas in da je ob tem, ko se ima sam fino, zabavno še komu drugemu.
Ob pravilni vzgoji prej otrok zabava svoje starše kot obratno.
Preberite še:
Tri stvari, ki jih vašim otrokom ni treba početi
Gre seveda tudi za tekmovalnost med starši, tak primer so rojstnodnevne zabave, ki jih prirejajo za svoje otroke, da bi naredili vtis na druge starše. Dražje kot je, bolje je, kajti ljudje ne poznajo več razlike med ceno in vrednostjo. V resnici se otroci super zabavajo, če jim npr. kupimo nekaj vreč mivke za nekaj evrov, jim na domačem vrtu damo prostor, za malico pa spečemo domač kruh ali žemljice.
Preberite še:
Kako je 9-letna deklica priskočila na pomoč ustrahovanemu sošolcu
Preberite še:
Obstaja precej dokazov, da je bil Shakespeare katoličan
Preberite še:
“Šele ko občutimo pomanjkanje, takrat znamo dati stvari pravo vrednost”
