Kaj se zgodi, ko Slovenci konflikte preveč vneto pometamo pod preprogo?“Ne želim biti v vlogi nekoga, ki daje zapornikom recepte, kako je treba živeti. Ne rešujem njihovih stisk, pač pa jim lahko le stojim ob strani in jih spodbujam,” razmišlja koordinator za duhovno oskrbo in zaporniški duhovnik Robert Friškovec.
Večkrat poudarjate, da ste v zaporih še pred duhovnikom in kristjanom predvsem človek. Kako konkretno je človek človeku v zaporu človek?
Znam se usesti k človeku. Ne tako, kot da sem prišel, da bom z nekom nekaj naredil. Ampak da pridem v smislu: “Stari, kaj dogaja?” Velikokrat nam zmanjka tega, da znamo biti vsakdanji v svoji drži. Biti brat. So ti ljudje naši bratje in sestre? Moji so. Da je duhovnik rekel bratje in sestre, je mene zadržalo v Cerkvi. Jezus nas ni napravil za višji in nižji sloj.
Preberite še:
“Zapor je bil zame odrešitev, na prostosti bi me čakala gotova smrt”
Je vaš brat tudi nekdo, ki je ubil človeka?
Zakaj pa ne? Če bi na primer jaz imel več bratov, zakaj eden ne bi mogel zabluziti? Imamo ogromno družin, ki so živele po vseh pravilih, hodile k maši. Eden od otrok pa je šel malo svojo pot. Pa ne govorim nujno o umoru. Ljudje se ne streljajo kar tako. Nekaj te pripelje do tja. Na primer leta poniževanja, žaljenja, maltretiranja. Včasih tudi v povezavi z alkoholom.
Kakšne težave tarejo ljudi, ki prihajajo k vam na pogovor?
Vsakdanje stiske. Na primer: zakaj se kdo ne oglasi na telefon, ali bo prišel na obisk, kako naj otroku pove, kaj se je zgodilo, jeza, da je bil naiven, jeza, da je nekaj naredil, jeza na svet okrog njega, strah po prihodu iz zapora glede službe, odnosov.
Ljudje se sprašujejo, kam bodo šli, ko bodo osamljeni, ko se bodo spraševali, kako preživeti mesec. Kako si? Kaj nosiš v sebi ta trenutek? Kaj od tega, kar si počel, te je najbolj nagovorilo? S temi vprašanji na primer pripravim prostor, da so lahko slišani. Nisem obremenjen s tem, da moram najprej z njimi nekaj zmoliti ali prebrati iz Svetega pisma. Ponavadi mi oni predlagajo, da se v molitvi spomniva na določeno osebo ali da “pomislim” nanje. Torej, zmolim.
Preberite še:
Počutila se je slabše kot zapornik, nato pa “se je zgodil velik čudež”
Kako je videti zaporniška spoved?
Včasih ima kdo tremo in ne ve, kako začeti. “Bova začela s križem, bi šlo?” pravim. Poskušam biti čim bolj konkreten v smislu, da mu stojim ob strani. Ne želim, da je spoved bav bav in travma za pol življenja. Za nekatere je spoved dejansko travma, ker ne vedo, kako in kako povedati, da bo prav. Oni ne vedo, kaj je greh. Pri spovedi jim tako ali tako odpušča Bog. Jaz pa jih spremljam, v imenu Cerkve in Božjem imenu dam odvezo.
Preberite še:
Uganete, kje je bil Martin Golob prvič prostovoljec?
Ste že podelili kak drug zakrament?
Da, sveti krst, prvo sveto obhajilo in birmo. To sicer ni pogosto, ampak tudi želja po podelitvi zakramentov se zgodi. Pregledava, koliko kazni mu še preostaja, kdaj bo lahko imel izhode, ali je smiselno, da se vključi v domačo župnijo. Če nekomu preostaja še dolgoletna kazen, je stvar drugačna. Sicer pa iščemo možnost za povezovanje z občestvom. Vsak se običajno vrne v domači kraj ali kraj bivanja. Kako se bodo odzvali ljudje? Nekatere je totalno strah stopiti v cerkev, kjer živijo. Se bo pol ljudi obrnilo nazaj in reklo “aha, ta je nekdanji zapornik”. Naš prostor potrebuje več zdravega pogleda, smo bratje in sestre.
Preberite še:
Po novem ne bomo več samski, ampak “v razmerju sami s seboj”?
Kaj je ključno, da zapornik ne postane povratnik?
Ena najpomembnejših stvari so odnosi, tako z ožjo družino kot v širšem smislu. Odnosi te motivirajo. Pomembna je vključenost v družbo.
Kaj pa stigma zapornikov?
Slovenski prostor je zelo majhen. Če zakašljam v Ljubljani, bodo to v Mariboru vedeli čez dve uri. Vsi se poznamo. Kot da bi igrali Dogodek v mestu Gogi. Vsi vse vemo o vseh. Čakamo, da se nekaj zgodi, da bomo o tem lahko govorili. Ker je veliko lažje govoriti o drugih kot o sebi. Vemo, kaj kdo je in kaj bo storil. Vse vemo vnaprej. Ne čudi me, če kdo gre na stara pota, ker ga gledajo, kot da je še vedno na starih potih. Kako najti oporne točke v življenju? Kdo te spodbuja? Povsod je en sam dvom.
Če je zapor zrcalo družbe, kaj nam torej sporočajo kaznjenci?
Kar se dogaja v družbi, se tudi v zaporu. Vsako kaznivo dejanje se zgodi znotraj družbe, ne zunaj našega okolja. “Odprite mi zapore in mi pokažite civilizacijo vaše družbe,” je misel Dostojevskega.
V Sloveniji imamo velik odstotek umorov, povezanih z družinskim okoljem. V Sloveniji se ne učimo pogovarjati, ogromno stvari pometamo pod preprogo, veliko dajemo na sliko, namenjeno zunanjemu svetu. Znotraj štirih sten pa se dogaja nekaj drugega. To je družbeni odsev. Zato je zelo smiselno skupnost kot tretji element vključevati med storilca in oškodovano osebo oziroma žrtev.
Preberite še:
Tako lahko majhnim otrokom odgovorite na vprašanje, kako nastanejo otroci
Gre za mediacijski proces.
Jaz to imenujem obnavljalna pravičnost, ki je v Sloveniji precej neznan pojem. Pri mediaciji gre za konflikt dveh. Velikokrat žrtev ni kriva, da je padla v ta konflikt. Pri procesih obnavljalne pravičnosti pa nagovarjaš škodo, ki je nastala. Kdo vse sodi v nagovarjanje teh posledic in katere potrebe se pojavljajo pri teh ljudeh. Odgovorna oseba ima možnost, da spregovori, sliši oškodovano osebo, da izrazi opravičilo ter naredi konkretne korake za spremembe v svojem življenju.
Preberite še:
10 čudovitih imen italijanskih svetnic za deklice
Moja želja je delati predvsem na skupnostih kot župnijah. V Sloveniji imamo določeno število župnij. Vsako kaznivo dejanje se je zgodilo na eni od župnij. Kaj lahko naredimo v okviru župnije, da nagovarjamo potrebe? Obe osebi, tako odgovorna kot oškodovana, lahko hodita k maši. Ampak ena išče mašo drugje, da se ne bo srečala z drugo osebo.
Že pred leti sem poslal na župnije možnost usposabljanja za to, a ni bilo niti enega odziva. Rad bi, da bi ljudje znotraj župnije znali reševati kakršnakoli nesoglasja. Vse je pod preprogo, dokler nekje ne izbruhne. Ne zavedamo se, da vsaka stvar, ki se nekje nalaga, raste. Enkrat ti vrže ven varovalko. Ljudje zapuščajo Cerkev zaradi tega, ker nihče ni nagovoril tega, kar se je v njih nabiralo. Se ljudje znamo usesti skupaj in se slišati, pogovoriti? Starši birmancev mi pravijo, da preprosto nimajo možnosti, da bi povedali, kaj doživljajo ob svojem otroku. Manjka nam prostor srečanja.
Preberite še:
Ta svetnik priporoča, naj spregledamo pomanjkljivosti drugih
Še vedno poslušate rokovsko glasbo? Vam za duhovnika netipični videz olajša komunikacijo?
V zaporih so vsi postriženi zelo na kratko. (smeh) Tudi nekateri od zapornikov imajo klasično podobo, kako bi moral biti videti duhovnik. Tudi njim ni jasno, kje sem se “izgubil”. Bistvena stvar, ki jih nagovarja, je odnos. Tu obleka ne igra vloge. Lahko bi bil v obleki s kravato, kot hud menedžer, a mi brez odnosa ne bi pomagalo. To odpira notranje pregrade med ljudmi.
Ko mi rečejo, da se je kul pogovarjati z mano, to ni zaradi moje dolge pričeske, ampak ker dobijo prostor v odnosu. Spustiti se moraš z ravni “jaz sem tukaj, zdaj ti bom povedal, kako moraš živeti”.
Preberite še:
Rodila se je brez nog, a živi na polno: “Bog ne želi popolnosti. Želi le, da damo vse od sebe”
Zgodba, ki vam je ostala najbolj v spominu?
Zapomnim si večinoma dobre, takih ni malo. Predvsem takrat, ko zunaj vidiš nekoga, ki je izstopil iz ujetosti nelegalnih dejanj. Oni pravijo, da si je “poštimal” življenje. Kdaj kdo pove, da je naredil neumnost le zato, da so ga starši opazili. To je res žalostno.
Kaj je skupno vsem verstvom, s katerimi se srečujete?
Stvari, ki se ne vidijo, ampak so.
Preberite še:
Telefon pogosto odvrača vašo pozornost? S to molitvijo boste ostali osredotočeni!
Preberite še:
Pornografijo dečkom, lepotno industrijo deklicam?
Preberite še:
Kakšen model obleke izbrati za določen tip postave?
