Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!
Aleteia

Rodila se je brez nog, a živi na polno: “Bog ne želi popolnosti. Želi le, da damo vse od sebe”

JEN BRICKER
ZAJEM ZASLONA | YOUTUBE
Deli

Življenje brez nog Jen ne ovira pri tem, da ne bi počela vseh stvari, ki jo veselijo

Čeprav se je 32-letna Jen Bricker, ameriška pisateljica, zračna akrobatka in motivacijska govornica rodila brez nog, je prav vsak dan hvaležna za svoje telo. “Če bi se rodila z nogami, ne bi dobila tako posebnih priložnosti za dober vpliv na ljudi. Tako Bog deluje po meni – po moji edinstvenosti.”

Zapustili so jo biološki starši

Biološka mama Camelia je Jen rodila s carskim rezom, veliko komaj 33 centimetrov in z majhnima izrastkoma namesto nog. Namesto na levi se je rodila s srcem na desni strani. S tem je prestrašila marsikatero medicinsko sestro, ki je sprva zaman iskala njen srčni utrip.

Mama dojenčice ni videla, ker ji mož Dmitry tega ni dovolil. Biološki starši, ki prihajajo iz Romunije, so jo zapustili na dan njenega rojstva. Kljub vsemu jim je hvaležna, ker se je zaradi tega znašla v ljubečem domu Brickerjevih, kjer so jo podpirali in učili, da ima prav vsako življenje svoj smisel.

Bog me je tako zavaroval. Imel je večje načrte. Vedel je, da me mora poslati na pravi kraj, k pravim ljudem, ki bodo spodbujali moje talente in darove ter me učili, kako naj jih sprejemam.

Najprej je bila dodeljena rejniški družini. Kljub očitnim zdravstvenim težavam se je zanjo potegovalo več kot 300 parov.

Čudež za Sharon in Geralda

Pozneje sta jo posvojila Sharon in Gerald Bricker. Oba sta izhajala iz številčnih družin in družina je bila zanju vedno na prvem mestu. Sharon, ki je z možem Geraldom že imela tri sinove, so morali zaradi cist na jajčnikih odstraniti maternico. Kljub vsemu si je par neznansko želel še deklico. Ker je Sharon vedela, da ne bo več mogla roditi, je Boga prosila za čudež in verjela, da je gotovo nekje na svetu deklica, ki potrebuje njihovo družino.

Nekega dne jo je poklicala prijateljica, ki je tudi posvojila otroka, in ji povedala za Jen. Sharon je vedela, da je njena molitev uslišana. Po dveh mesecih in pol sta zakonca spoznala dojenčico in vse Sharonine skrbi so se razblinile, ko sta vstopila skozi vrata skrbnikov, saj jima je malčica takoj namenila nasmeh. Tisti dan je postala Jennifer Bricker.

Slabe napovedi zdravnikov

Po mnenju zdravnikov naj ne bi nikoli mogla sedeti, se plaziti ali kamorkoli iti, ne da bi jo kdo nesel. Oče se ni sprijaznil z njihovo napovedjo. Starši so poiskali drugo mnenje in eden od zdravnikov jim je zagotovil, da bo deklica počela nepredstavljive stvari. Pri dveh letih je Jen dobila prvi protezi.

Starši so jo vsa leta zelo spodbujali. Ni bila deležna posebnih privilegijev ali obravnave. Dali so ji možnost, da se je sama odločala in delala napake. Mama in oče sta njena junaka, saj sta jo naučila videti moč in lepoto tam, kjer ju drugi ne opazijo.

Staršev tudi nikoli ni skrbelo, kaj si bodo drugi mislili o njej. Ljudje v tamkajšnjem malem mestu so bili z Jen tako domači, da so hitro pozabili na njeno drugačnost. O tem govori tudi naslednja anekdota. Mamina prijateljica je imela hčerko, ki je bila nekaj mesecev starejša od Jen. Ko je prerasla oblačila, jih je poslala njej. Nekega dne je prišel paket, v katerem je bilo ogromno nogavic in čevljev. Mama je prijateljico pohecala, kaj naj počne z njimi, njej pa je bilo ob tem kljub smehu zelo nerodno.

Močna volja

Marsikdo morda sklepa, da je Jen prisiljena ves čas sedeti, a je ravno nasprotno: sovraži sedenje! Že v otroških letih ji je bilo vse, kar je zahtevalo telesni napor, pisano na kožo. Nikoli ji ni zmanjkalo energije. Ukvarjala se je s softballom, košarko in odbojko, z drugimi je tekmovala pri skakanju v zrak na trampolinu. Počela je vse, česar naj ne bi bila sposobna.

V otroštvu je dolgo imela hude težave zaradi telesa, njen podoba ji ni bila všeč. Veliko je premišljevala o sebi in sklenila, da ji Bog takega telesa ni dal brez razloga. Dal ji je tudi talente in sposobnosti, da bi pritegnila pozornost drugih.

Starši so bili edini, ki jih njeni telesni podvigi niso presenečali. Ko je hotela poskusiti kaj novega in razočarana zakričala, da ne more, so jo ošteli. Besedne zveze ne morem ni bilo v njihovem besedišču. Starši so se zavedali, da ji v življenju ne bo vedno lahko in je ne bodo mogli ves čas varovati, zato se je morala naučiti, kako se postaviti zase.

Strah je imel prepovedan vstop. Raje sem padla naravnost na obraz, kot da bi obžalovala, da nečesa nisem poskusila.

Čeprav je že v vrtcu imela spremljevalko, je želela biti čim bolj samostojna. Izkoristila je vsako priložnost, da se je umazala, bila je odprta, klepetava, želela je potovati. Vedno je bil v gibanju tudi njen um. Od nekdaj je bila zelo dobra govornica. V petem razredu je o sebi prvič spregovorila v oddaji pred večjo publiko. Kot 13-letno dekle je gostovala po različnih oddajah in ko se je vrnila v šolo, so bili sošolci do nje zadržani. Bili so ljubosumni, ker je bila deležna precej pozornosti in privilegijev, zato tega ni več želela početi, a ji je mama rekla: “Če lahko pomagaš enemu človeku in spremeniš življenje, potem je vredno.” Šele čez več let je spoznala, da je to njeno poslanstvo.

Moje življenje je v nekaterih pogledih vsekakor težje. Lagala bi, če bi trdila drugače. Vendar bi se bilo prelahko podati po negativni poti. Raje se posvečam vsemu dobremu, ki ga je to, da nimam nog, prineslo v moje življenje: priložnostim, ljudem, možnosti, da drugi slišijo moj glas. In ko pomislim na vse to, dobro popolnoma zasenči slabo.

Telovadnica njen drugi dom

Rada je gledala olimpijske igre in želela tekmovati na olimpijadi. Privlačila jo je akrobatika, v kateri je tekmovala štiri leta. Imela je krepke mišice na rokah ter naravni čut za zavedanje telesa in letenja.

Če Jen česa ni takoj do potankosti obvladala, je ponorela. Nikoli ni dovolila, da bi ji kdo pogledal skozi prste. Bila je navdih drugim tekmovalcem, ki so občudujoče spremljali vsak njen gib. Ne glede na to, v katerem športu je tekmovala, je bila vedno odločena, da si mora medaljo ali pokal zaslužiti.

Sodelovala na turneji Britney Spears

Ko je delala v Disneyjevem svetu, jo je prijateljica seznanila s tamkajšnjim akrobatom in telovadcem. Nate je prepoznal njene sposobnosti in čeprav so bili mnogi v dvomih, sta nastopila skupaj. Dobila sta priložnost na turneji Britney Spears, in sicer pred več kot 20.000 ljudmi in na 40 nastopih.

V nastopanju je Jen odkrila občutek umirjenosti in izpopolnjenosti. “Zelo pomembno je, da človek poišče svoj ustvarjalni izraz, ki ni le počitek, popestritev vsakdanjega življenja in odmik od stresa, temveč je tudi čas, da poišče stik s svojo notranjostjo in usmeri energijo v nekaj dobrega in koristnega.”

Spoznanje kot iz filma

Ker je od malega vedela, da je posvojena, je to ni pretirano obremenjevalo. Njena posvojitev naj bi bila zaprtega tipa, kar je pomenilo, da Jen nikoli ne bi izvedela, kdo so njeni biološki starši. A socialna delavka je naredila napako in staršem predala vse podatke.

Pri 16 letih se je Jen začela zanimati za biološke starše. Ko ji je mama predala mapo s podatki in je izvedela, kako se pišejo njeni biološki starši, jo je prešinilo spoznanje, da je njena sestra olimpijska telovadka Dominique Moceanu, vzornica iz otroštva. Začela je raziskovati in trajalo je štiri leta, da je prišla v stik z njo. Pri iskanju ji je pomagal stric, nekdanji detektiv.

Ko je najprej odkril očeta, je ta dal jasno vedeti, da hoče ohraniti skrivnost in ne namerava pomagati, da bi se srečala z rodnima sestrama. Po maturi in selitvi na Florido je Dominique poslala pismo in tri sestre so se prvič srečale. Njihov oče je pozneje istega leta umrl za rakom in se proti koncu življenja opravičil svoji družini. Srečala se je tudi z mamo.

“Bog ne želi popolnosti”

Jen ve, da si ljudje že prej ustvarijo mnenje o njej. Mislijo, da so jo zaradi njenega stanja v otroških letih ustrahovali in da je gotovo nesrečna ženska z omejenimi sposobnostmi. “Ljudje si nekaj domišljajo, ker nimajo poguma, da bi vprašali ali se potrudili razumeti. Mislimo, da se poznamo med seboj, vendar si v resnici nikoli ne damo priložnosti, da bi se spoznali. Ko obsojamo druge, zgrešimo priložnost, da bi se povezali.” In še: “Bog ne želi popolnosti. Želi le, da damo vse od sebe, in nam odpušča, kadar ne dosežemo ciljev. Z nami želi stkati odnos. Ko ga bolje spoznamo, tudi sebe bolje poznamo. Vidimo se z Božjimi očmi.”

Jen, ki je pred nekaj meseci postala žena Dominiku, živi v Los Angelesu, veliko potuje po svetu in pričuje o tem, da je z vero, zagnanostjo in odločnostjo vse mogoče. Več o njeni življenjski zgodbi lahko preberete v knjigi Vse je mogoče.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.