Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Diagnoza rak te spremeni: Nihče ne bo pazil na moje zdravje, če ne bom sama. Delo počaka

CANCER
Shutterstock-Sasa Prudkov
Fotografija je simbolična.
Deli

Kako se je med boleznijo in po njej spremenil moj pogled na svet

Pred devetimi leti, tri mesece po porodu prve hčerke, mi je bila postavljena diagnoza rak dojke. Čeprav sem vedela, da se nekaj dogaja, ker je bila dojka od pazduhe do bradavice trda, na raka nisem pomislila.

Ko izveš, da imaš raka, te telo izda, noge klecnejo, v glavi nastane tisoč misli in solze privrejo na dan. Prva misel – smrt. Druga misel – zakaj jaz. S cmokom v grlu sem povedala možu, še težje staršem – po telefonu. Klic je trajal le kakšno minuto, čez eno uro so že bili pri nas. Objem in trdno prepričanje, da bomo zmogli, so bile njune prve besede, in da bo bratranec, ki je duhovnik, imel še isti večer mašo za zdravje.

Večkrat sem slišala, ko je kdo rekel, da te bolezen spremeni, da začneš gledati na svet drugače in danes lahko temu le pritrdim. Spremembe so se začele dogajati takoj, nekatere zavestno, druge podzavestno.

Novica se je hitro širila

Tisti večer sem čutila, da moram prijateljem povedati za diagnozo. Tri mesece sem jih razveseljevala s fotografijami hčerke, tokrat je bila moja novica drugačna. Ni lahko povedati, a nič manj težko ni napisati sporočilo prijatelju, da imaš raka. Odzivi so bili različni.

Nekateri so odšli, drugi so ponudili roko in nas spremljali na poti zdravljenja in še danes ostajajo ob nama, so del nas in naša vez je še močnejša. Nekateri so odšli, morda ker niso vedeli, kako se odzvati, ali ker preprosto to ni njihova pot, po kateri bi šli. Nikomur ne zamerim, vsak ima pravico izbrati svojo pot.

Otrok ti da neverjetno moč

Dan po diagnozi sem bila prvič na onkološkem inštitutu. Pregled, slikanje, pregled, slikanje … hodili smo sem in tja. Ves čas vsi trije skupaj. Čeprav je bila Ana tako majhna, je čutila in vedela vse. Bila je prva, ki je sporočala, da se nekaj dogaja, ko se ni želela dojiti iz leve dojke in ko je dan pred diagnozo prvič prespala celo noč in potem vse naslednje.

In ravno zaradi nje, šele postala sva starša, se je bilo vredno potruditi in narediti vse. Bolečina ni bila več bolečina, strah je zamenjalo sprejetje bolezni in moči, da grem skozi zdravljenje, premagam raka in da potem zaživimo kot družina.

Zaupanje

Od prvega dne sem zaupala zdravnikom, čeprav je bil primer za nekatere hitro zaključen z netipičnim mastitisom. A smo vztrajali. Prve besede zdravnika niso bile optimistične, a bile so realne, na mestu, in bile so besede, ki so me prve dvignile – naredili bomo vse. Naučiti pa sem se morala zaupati ljudem, jim dovoliti, da mi pomagajo, ter prepustiti pot življenja Njemu v roke. V molitvi lahko prosim, izražam svoje želje, a zaupam, da ve, kakšne načrte ima z menoj in mojo družino.

Naučila sem se vztrajnosti

Ob diagnozi sem bila stara 24 let, tri mesece po porodu, zato nihče ni pomislil na raka, temveč na mastitis. Z vztrajnostjo smo prišli do diagnoze. Vztrajam tudi danes – če vidim pri sebi, otrocih, partnerju, da nekaj ni v redu, naj bo zdravstveno ali čustveno, vztrajam, da pridemo stvari do dna, se pogovorimo o tem.

Med pogovori spoznavaš samega sebe

Pogovarjati se o vseh težavah z zdravnikom, partnerjem, prijatelji. Pogovor osvobaja, skozi pogovor vidim, da nisem sama. Ko se pogovarjaš, spoznaš nove stvari … spoznavaš sam sebe, spoznaš prijatelje v drugi luči. Predvsem pa čutiš toplino. Znaš povedati tudi tisto, kar te muči, in znaš reči ne.

Ne. Radi rečemo ne, ko ne gre za nas

Najtežje je reči ne, ko gre za nas. Prek zdravljenja sem spoznala, da me stvari, ki jih delam, delam rada, uživam v njih, a odnosi niso pristni, utesnjujejo. Zame je bil nov korak, da dam odpoved v službi in se podam na novo pot, se postavim zase.

Nihče ne bo pazil na moje zdravje, če ne bom sama. In delo počaka. Prej se mi je zdelo, da moram vse narediti takoj. Danes poslušam svoje telo, se ustavim in pustim delo in raje preživim trenutek več z družino. Delo bo počakalo, dekleti (od takrat se nama je rodila še ena hčerka) pa bosta odrasli in ne želim zamuditi njunega odraščanja.

Zdravje, samozavest, pozitivno razmišljanje

Večino časa sem nasmejana, to pa ne pomeni, da sem vedno dobre volje. A tudi v slabem najdem nekaj pozitivnega.

Nikoli pa nisem bila samozavestna – deklica z vasi, kaj bo proti mestnim dekletom, močnejše postave, strožja vzgoja … Danes sem za vse hvaležna. Kot otrok gledaš drugače, a spoznaš, da ne postava, ne denar, ne vas, ne mesto nič ne veljata, če nisi zdrav. Hrana in gibanje dobita svoj pomen. Jemo, da živimo, po vseh dietah v bolezni spoznaš, da si neprestano delal iste napake.

Danes poslušam telo pri hrani, mu rečem ne, ko mu zadiši pregreha, a tudi na pregrehe gledam drugače. Skušnjave pridejo v naše življenje, da nas preizkušajo, kako močni smo.

Izkušnja, ki nas je združila

Dokler ne zboliš, ne veš, kakšno moč ima bolezen in kako bolezen pokrpa razpoke v odnosih. Ko si ustvarimo družino, nastanejo nove poti, nehote pozabimo na bližnje. In ko se poti ločijo, jih je težko znova združiti. Bolezen pa jih zmore. Bolezen in skupna molitev. Razdalje med nami niso bile več razdalje. To ne pomeni, da moramo biti nenehno v kontaktu, a vsak se zna veseliti novega snidenja in takrat čas kar leti.

Nič ni narobe, če se poti zaprejo

Ena od pomembnejših stvari, ki sem se jih naučila, je, da ni nič narobe, če se poti zaprejo, ker se vedno odprejo nove poti. Pomembno je, da me ni strah stopiti na novo pot. Izgubila sem le dojki, a prišle so nove priložnosti, nova prijateljstva in nov smisel. Nisem egoist, pomembno mi je, da so ljudje okrog mene veseli, ampak ne za ceno mojega zdravja, moje sreče. Da lahko osrečujem druge, moram biti sama srečna in zato moram kdaj reči ne.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Mojca Buh
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več