Velikokrat slišimo stavek: Jaz raje dajem, kot dobivam. Ob tem morda pomislimo na zelo darežljivega človeka, ki pozablja nase in se podarja drugim, nekako kot mati Terezija. A tako ravnanje, če ni izraz srca prekipevajočega od dobrote, bolj kaže na slabo samopodobo.
Preberite še:
Koliko dajati za dobrodelne namene? “Da malo zaboli”
Ves čas nekomu dolžni
Razlika od resnične darežljivosti je v neutemeljenih razlikah v razmišljanju takih ljudi zaradi daril. Ne morejo, da ne bi vrnili uslug, težko sprejmejo pohvalo, zmanjšujejo pomen tega, kar so storili, so zelo ustrežljivi in skrbijo za vse in vsakogar okrog sebe.
A resnična velikodušnost je to, da nekdo daje, ne da bi pričakoval povračilo, saj daje iz polnosti ljubezni, čuti se izpolnjenega in duhovno močnega. In ravno zato zna tudi prejemati izraze ljubezni in darila drugih, brez občutkov krivde ali dolga.
Preberite še:
Dajati več kot drugi – je to dobro ali slabo?
Ko pa se navidezna darežljivost nezavedno uporablja kot “orodje”, da tak človek dobi odziv drugih, da se počuti izpolnjenega, v resnici s težavo prejema od drugih, je to dober pokazatelj, za kaj v resnici gre.
Vsakdo sprejme v življenju neko vlogo, ki mu pomaga preživeti v določenih okoliščinah. V tem primeru je pomoč drugim sredstvo, da se čutimo izpolnjene, ljubljene, uresničene in deležne zahvale.
Ker so taki ljudje nenehno tisti, ki dajejo in so na razpolago drugim, jim je nelagodno, ko bi morali sami kaj prejeti. Ljudje to opazijo in jih nehajo zasipavati s pozornostmi in hvaležnostjo, kar še poslabša njihovo samopodobo. Poleg tega, da to človeka izčrpava, če samo daje, ga prikrajša tudi za občutek, da sam prejme, kar potrebuje. Zaradi tega se lahko čuti zagrenjenega.
Preberite še:
“Občutek, da nekomu pomagaš, je najboljši”
Naučite se sprejemati
Dobra novica je, da lahko tako vlogo vedno opustimo in se naučimo resnične darežljivosti. Začnemo lahko pri tem, da se bolj navežemo na tiste ljudi, ob katerih lahko dajemo in prejemamo.
Vprašajmo se, kaj je prvo, kar vprašamo človeka, ko ga pozdravimo? Če takoj ponudimo pomoč, je velika verjetnost, da tako prosjačimo za pozornost, saj ne verjamemo, da smo vredni vzajemne ljubezni.
Naučite se prejemati od samih sebe. Se preveč razdajate in prezrete lastne potrebe? Nujno je, da tudi sebi priskrbite to, kar dajete drugim: počitek, pomoč, poslušanje. Če druge spodbujamo, da prosijo za pomoč, potem tudi sami prosímo za pomoč, ko jo potrebujemo.
Preberite še:
9 trikov, kako se upreti pohlepu
Trije namigi, ki vam bodo v pomoč pri tej spremembi.
- Sestavite seznam stavkov, ki bi jih želeli slišati od drugih, nato pa jim za to povejte.
- Sprejmite pohvalo, ne zmanjšujte je niti ne pripisujte vseh zaslug drugim. Recite le: Hvala!
- Opustite vlogo superjunaka, raje ves čas rastite in se bogatite.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katja Tušek.
Preberite še:
Marko Juhant: “Včasih se je treba pri vzgoji malo zabavati”
Preberite še:
Šest pravil za zdravo malico v službi
Preberite še:
Od kod Cristina črpa moč za boj z multiplo sklerozo?
