5 nasvetov, kako otrokom pomagati razumeti, kaj se je zgodiloO smrti se z otroki nikakor ni lahko pogovarjati – nam staršem pa je težko, ko jim moramo o tem spregovoriti. Moje izkušnje kažejo, da to res ni preprosto in je lahko zelo boleče.
Preberite še:
Beyoncé: “Splav me je naučil, da moram biti najprej mama sama sebi”
Z Evangeline sem bila v 16. tednu nosečnosti, ko smo ugotovili, da je njeno srce prenehalo biti. Za to ni bilo nobenega razloga ali medicinske razlage. Moja dva otroka, štiriletnik in petletnica, sta se v teh štirih mesecih z njo pogovarjala in gledala, kako raste skupaj z mojim trebuhom. Z možem sva bila pretresena in v zadregi, kako jima to povedati. Zdelo se nama je kruto, da ju morava prostovoljno soočiti z bolečino, ki sva jo čutila midva.
Ves konec tedna sva pretresala načine, kako jima povedati. Pogovarjala sva se tudi z ljudmi, ki so sami doživeli splav. Na koncu sva naredila tako, kot sva menila, da je najbolje za najina otroka. Seveda to ni edini možni način, bil pa je najboljši za otroka in najino družino.
Preberite še:
Abby Johnson: “Ljubezen me je vodila s klinike za splav”
Na čim bolj iskren in preprost način jim povejte, kaj se je zgodilo
Posedla sva oba otroka in jima povsem preprosto povedala: “Ko je dojenček v maminem trebuhu rasel, se je z njim zgodilo nekaj, zaradi česar je umrl. Zelo ga bomo pogrešali. Mamica se dobro počuti in je zdrava, dojenček pa ni več živ.”
A vseeno me je še tedne po mojem splavu sin spraševal, kdaj se bo rodil dojenček, in govoril o tem, kaj se bo zgodilo, ko bo spet oživel. Nežno smo ga opomnili, da se dojenček ne bo nikoli rodil, ker je umrl. Ta jasna in preprosta razlaga je bila dovolj konkretna, da se je nanjo lahko oprl.
Preberite še:
Posledice spontanega splava, celo zgodnjega, so empirično dokazane
Preberite jim knjigo, ki jim bo pomagala razumeti, kaj se je zgodilo
Našla sva čudovito knjigo z naslovom Mislili smo, da bomo dobili dojenčka, a smo namesto tega dobili angelčka, ki jo je napisala Pat Schwiebert. Imela sva jo pri roki, ko sva prvič spregovorila o tem, kaj se je zgodilo z dojenčkom. Knjiga opisuje družino, ki se spopada z nedavno izgubo dojenčka, in sicer skozi oči dojenčkovega bratca. Fantek govori o tem, kaj se je zgodilo in kako zelo so vsi žalostni.
Dovolite jim, da žalujejo – njihova žalost je lahko drugačna od vaše
Vsakdo žalost doživlja drugače. Nekateri otroci, ki jih prevevajo tako močna čustva, so žalostni, lahko pa imajo tudi izbruhe jeze, so nemirni ali razdražljivi. Ta hip so lahko zadovoljni, naslednji hip pa že trmasti. Včasih se moja starejša hči spopada z neprijetnimi čustvi tako, da se smeji in pripoveduje šale. Morda se zdi, da je nespoštljiva, a v resnici zelo globoko čuti in skuša to predelati.
Preberite še:
Med nosečnostjo so ji odkrili tumor, a je odklonila splav
Ne glede na to, kako otrok izraža svojo žalost, mu morajo starši nuditi ljubezen, razumevanje in oporo. Včasih pa otrok potrebuje profesionalno pomoč. Sama sem po splavu potrebovala terapijo. Povsem možno je, da takšno pomoč potrebuje tudi vaš otrok.
Naj bojte se in dovolite, da vas otrok vidi žalovati
Eden izmed najboljših načinov, kako lahko otroke naučimo, naj se ne bojijo svojih čustev, je, da jim pokažemo, da mi sprejemamo svoja. Zanje je zelo koristno, če nas vidijo sprejeti težka čustva takšna, kakršna so.
Molite za dojenčka
Ko sta me otroka vprašala, kje je Evangeline, sva jima povedala, da je umrla, a ji je zdaj lepo pri Bogu. Vsak dan jo vključimo v naše molitve. Imeli smo jo možnost pokopati, zato gremo pogosto na pokopališče ter se z njo pogovarjamo in zanjo molimo. Ker otroka vesta, da je nekdo z njo, ki jo varuje in ljubi, sta mirna.
Preberite še:
Zakaj moramo spremeniti odnos do žensk, ki so doživele spontani splav
Februarja letos bo minilo dve leti, odkar smo jo izgubili. Otroka še vedno govorita o njej in postavljata vprašanja. Še vedno pridejo žalostni trenutki in takrat jih sprejmemo z iskrenostjo in ljubeznijo. Izkušnja splava je zares pretresljiva. Skozi žalovanje se ne moremo prebiti zlahka.
Biti človek je zahtevno in boli. Starši moramo svoje otroke naučiti, kako sprejeti bolečino, ne da bi pri tem sami sebe obtoževali zaradi tega, kako se počutijo. To je ena izmed najpomembnejših stvari, ki jih starši lahko naredijo za svojega otroka, ki preboleva splav sorojenca.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
Ko se pokrižate z blagoslovljeno vodo, izgovarjajte to molitev
Preberite še:
To sta najdlje poročena zakonca na svetu
Preberite še:
“Vedno potujem sama, z nahrbtnikom, brez načrtov, pot načrtujem iz dneva v dan”
