Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!
Aleteia

“Sistem od mladih pričakuje, da bodo ob zaključku srednje šole vedeli, kaj hočejo in za kaj živijo”

ŠPELA POTOČNIK GIMNAZIJA ŽELIMLJE
MATEVŽ SEMPRIMOŽNIK
Deli

Bližajo se informativni dnevi, ko bodo šole in fakultete bodočim dijakom in študentom odprle svoja vrata

O tem, kakšna odločitev čaka mnoge mlade, smo se pogovarjali s socialno pedagoginjo Špelo Potočnik, ki kot svetovalna delavka o izbiri poklica svetuje dijakom na želimeljski gimnaziji.

Kako ste se vi odločili za poklic, ki ga sedaj opravljate? Bi glede tega kaj spremenili?
Odločitev za poklic pri meni ni bila tako težka. Je pa nanjo, zdaj ko gledam nazaj, vplivalo več dogodkov. Pomembna je bila tudi vloga očeta, ki mi je kot podjetnik svetoval, naj študiram ekonomijo ali pravo. V primeru, da bi izbrala kaj od naštetega, mi je obljubil “štipendiranje”. No, meni je bilo že takrat jasno, da me tudi taka ponudba ne odvrne od močne želje po delu z ljudmi. Morda je šlo tudi za najstniško uporništvo in željo, da se mu uprem.

Zelo živo se spominjam tudi pogovora s takratno svetovalno delavko, ki nas je karierno usmerjala. Ko mi je izračunala točke, potrebne za vpis na študij socialne pedagogike, je iskreno povedala, da mi ne kaže dobro, saj sem “le” prav dobra. Na maturi bi morala zbrati kar nekaj točk, tako da sem čutila pritisk, a me ta ni odvrnil od izbire. Na maturi sem nato pisala točno toliko točk, kot sem jih potrebovala za vpis na študij.

ŠPELA POTOČNIK GIMNAZIJA ŽELIMLJE
ARHIV GIMNAZIJE ŽELIMLJE
Utrinki s Tedna komunikacij, preverjanje zaupanja.

V treh mesecih po zaključku študija sem dobila službo v svojem poklicu. Moja prva služba je bila vzgojitelj in kulturni ter športni animator v VIZ Višnja Gora. Kot popolnemu “zelencu” mi je bilo prvo leto službovanja zelo težko. V nekem trenutku, ko sem si že priznala, da skoraj ne morem več, me je klical zdajšnji ravnatelj Peter Polc. Kljub izrednemu stanju v vzgojni skupini sem dvignila telefon. Ko me je vprašal, ali bi prišla delat v Želimlje, sem takoj privolila.

Strokovnjaki pravijo, da je med mladimi prisotno veliko pomanjkanje smisla in tudi po letih šolanja ne najdejo svojega poslanstva. Kaj sami opažate pri delu z dijaki?
Težko potrdim, da mladi ne najdejo smisla. Delež mladostnikov, ki se pri 15 letih vpiše k nam, ima že zelo jasno vizijo, se pa zgodi, da se jim v štirih letih šolanja pri nas spremeni. Nekaj je tudi dijakov, ki do skoraj zadnjega dne pred vpisom na fakulteto ne vedo, kam bi se vpisali. Vsake toliko časa se najde tudi kakšen dijak, ki za lažjo odločitev med dvema fakultetama meče kovanec. 🙂

Zdi se mi, da je vse našteto nekako značilno za mlade. Sistem pričakuje, da bodo pri 18 letih vedeli, kaj hočejo in za kaj živijo. Meni je bilo to dano, nekateri pa smisel lahko najdejo veliko pozneje. Šolski sistem je pač tak, da določa časovne okvirje odločitev, kar mlade utegne spraviti v stisko, druge spodbudi, tretji pa se na te okvire ne ozirajo.

Vsak lahko najde svoje poslanstvo, če si zna odgovoriti na štiri preprosta vprašanja:

  • V čem sem dober in kaj obvladam?
  • Kaj ljubim oz. imam rad?
  • Kaj potrebuje svet?
  • Kaj mi lahko prinese denar?

V preseku vseh štirih odgovorov se najde poslanstvo, smisel življenja. Opažam, da je mladostnikom v velik izziv našteti pet stvari, v katerih so dobri. Taki mladi imajo zelo nizko samospoštovanje in samopodobo ter hkrati visoka pričakovanja do samega sebe, zato kot svetovalna delavka poskušam krepiti njihova močna področja, kjer se lahko izrazijo in izpolnijo.

Pogosto se za “brezsmiselnostjo” skrivajo tudi popačena prepričanja o tem, kdo ti mladi so. V svoji pisarni pogosto slišim stavke, kot so: Ne bo mi uspelo, Nisem sposoben, Nič mi ne gre itd. Pomembno je prepoznati ovire, ki mladim onemogočajo, da bi trezno razmišljali o sebi in svoji prihodnosti. Včasih je lahko to tudi neka družinska situacija, izkušnje iz osnovne šole, pomanjkanje socialnih veščin, nepoznavanje orodij, ki pomagajo pri odkrivanju in spoznavanju samega sebe. Tu nastopi delo svetovalne delavke, učiteljev, vzgojiteljev, staršev in predvsem mladih kot glavnih akterjev.

ŠPELA POTOČNIK GIMNAZIJA ŽELIMLJE
MATEVŽ SEMPRIMOŽNIK

Večna dilema: naj izberem poklic, ki me veseli, ali tistega, v katerem bom lažje našel službo in bom lahko dobro zaslužil? So pri odločanju za poklic oziroma študij pomembnejše želje ali sposobnosti?
Pomembno je, da kot svetovalna delavka krepim realna pričakovanja. Če je na primer mladostnik super odličen in bo dobil vse točke na maturi, a po drugi strani nima osnovnih socialnih veščin in empatije, bo sicer dobil službo, a postavlja se mi vprašanje, ali bo dovolj dobro opravljal tako delo. Ga bo osrečevalo?

Po drugi strani pa je lahko dijak izredno komunikativen, toda ima tako slabe ocene, da bo težko sprejet na primer na študij psihologije, ki zahteva zelo veliko točk. V obeh primerih je treba s posameznikom iskati druge poti. V prvem primeru je možno, da kot psiholog za svoj poklic izbere raziskovalno področje in piše super knjige, v drugem primer pa nam sistem omogoča izredni študij ali mogoče kakšno drugo lokacijo študija. Tudi bolonjski sistem omogoča marsikateri prehod na podoben študijski program, ki v prihodnosti omogoča opravljanje željenega poklica.

Mladostniki mi velikokrat pravijo: daj ti povej, kaj misliš. Tega ne morem storiti. Velikokrat jim v svetovalnih pogovorih postavljam vprašanja, da sami najdejo odgovor. Zelo zanimivo je, ker zelo hrepenijo po odgovorih, ampak če jim jaz dam odgovor, ga pri sebi ne bodo našli.

ŠPELA POTOČNIK GIMNAZIJA ŽELIMLJE
URŠKA KOLENC | ALETEIA

Veliko mladih pravi, da je vseeno, za kateri poklic se bodo odločili, ker tako ali tako ne bodo dobili službe. Kako jim odgovarjate vi?
Naše mladostnike dojemam, kot da vseeno imajo neko upanje za prihodnost. Trendi današnjega postmodernega sveta so, da si bodo mladi – seveda ne vsi – sami kreirali službo. V ospredju so veščine samopromocije, visoke samopodobe, razvijanje veščin opravljanja z digitalnim svetom, ki jih šolski sistem včasih na žalost ne ponuja oz. rahlo zaostaja. Pogosto jih soočim tudi z vprašanjem: “Si v vrsti 50 pravnikov, ki čakajo na službo. V čem si ti izreden, v čem izstopaš?” Svet izbira tiste, ki si upajo, ki izstopajo. Če si dober v skavtih, bodi dejaven, saj ti lahko ravno skavti “prinesejo” pravniško službo.

Dobro vprašanje, na katerega dobim različne odgovore, je tudi: “Kaj si pripravljen tvegati, zato da boš opravljal svoje delo?” Mladi morajo v luči izbire dati na tehtnico tudi svoje vrednote: družino, čas, vero, družbeni ugled, altruizem. Kaj bo na koncu odločilo?

ŠPELA POTOČNIK GIMNAZIJA ŽELIMLJE
ARHIV GIMNAZIJE ŽELIMLJE

Koliko besede pri izbiri študija pustiti staršem? Načeloma se morajo mladi sami odločiti, je pa po drugi strani tudi res, da starši svojega otroka dobro poznajo …
“Otroci niso vaši otroci,” pravi Khalil Gibran. Lahko jih podpiramo, smo njihov steber, lahko jim povemo svoje mnenje. To je pomembna naloga. Jih pa ne smemo omejevati v njihovih željah. Včasih je za dolgoročno “pravo” odločitev najprej potrebna napačna.

Starše spodbujam, da je treba sprejeti, četudi njihov otrok ne gre po poti, za katero so ga vzgajali. Pri 18 letih je razvojna naloga mladostnika, da si odgovori na vprašanje identitete: “Kdo sem in kaj hočem postati.” Odpirajo se navzven, hočejo poleteti iz gnezd in si ustvariti svojo prihodnost.

Imela sem primer mladostnice, ki je prišla k meni, ko so bili vpisni roki za na faks že končani. Povedala je, da se je morala pod prisilo očeta odločiti za določeno smer študija, drugače ji ni pustil, da prijavnico odda na pošto. Takrat sem podprla mladostnico, ne staršev, in tudi sistemsko uredila, da je lahko spremenila prijavo.

Če po točkah strneva, na kaj naj bodo mladi pri izbiri poklica najbolj pozorni, kaj bi po vaše morale vsebovati?
Glede informativnih dni si je treba naliti čistega vina, da vsak dela reklamo za svojo ustanovo. Ni nujno da je študijski program slab, če bo na nekih predstavitvah dolgočasno. Lahko samo pomeni, da imajo na določeni študijski smeri dovolj vpisa in jim ni potrebno delati na samopromociji.

Dijaki naj vklopijo razum in poslušajo občutke, ki se ob obisku določene ustanove pojavijo v njih. Treba je narediti “kalkulacijo”, kaj jim lahko izbrana fakulteta prinese in v kateri poklic lahko vodi. Hkrati naj ne izklopijo tudi intuicije. Če vidijo, da so jim dana neka znamenja, naj jim sledijo, četudi se jih morda bojijo. In naj se ne ozirajo preveč na mnenja drugih. Naj jih poslušajo, ampak naj na koncu najdejo odgovor sami pri sebi. Marsikatera odločitev se lahko vidi kot prava šele čez nekaj let.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.