Ta ideja se marsikateremu staršu zdi nesprejemljiva. Kaj pa vam?O kakšnih skrivnostih sploh govorimo? Poglejmo si primer iz knjige priznane pedagoginje Marie Montessori z naslovom Nagovor staršem, kjer opisuje mamico, ki je ves čas želela vedeti, kaj počne njena petletna deklica.
Ker jo je ves čas zasliševala in ji dihala za ovratnik, je deklica postala razdražljiva. Mama tega ni mogla razumeti, še manj pa ji je bila všeč ideja, da bi deklica pred njo lahko imela kakšno skrivnost.
Zatrjevala je, da želi le pokazati zanimanje za vse, kar njena hči počne, in da ji želi dati občutek, da se bo vedno lahko zanesla nanjo kot na najboljšo prijateljico. Ni pa se zavedala, da njen način ni pravi in da bo hči še naprej vztrajala pri izbruhih jeze, dokler ju ne bo ločila nepremostljiva ovira.
To pa je nekaj, česar nihče od staršev ne želi.
Preberite še:
Zakaj se koncepta “priden otrok” in “vzgoja” med seboj ne podpirata?
Otrok brez skrivnosti postane odrasel brez osebnosti
Ko govorimo o skrivnostih, ki jih imajo otroci, to niso nekakšne temačne skrivnosti. To je temeljni del njihove lastne rasti, ki ga ne morejo nikomur pojasniti, piše Montessorijeva.
Danes hočejo starši vedeti vse o svojem otroku in ga razumeti, zato mu nenehno postavljajo vprašanja. A to so vprašanja, s katerimi želijo iz otrok izvleči njihovo skrivnost.
Če na primer otrok vpraša mamo, kakšne barve je vrtnica, mu ta odgovori, da je rdeča. Otrok je zadovoljen z odgovorom in se igra naprej. Če pa mamo nato zanima, zakaj jo je to sploh vprašal, se otrok zmede, saj odgovora na njeno vprašanje ne pozna. Mama poskuša iz njega izvabiti skrivnost, zato je otrok naslednjič raje ne bo nič več vprašal, saj se bo skušal izogniti neprijetnim vprašanjem.
Preberite še:
Spolna vzgoja otrok naj se začne doma
Vsiljiva vprašanja zmotijo otrokov razvoj in občutek neodvisnosti
Otrok ne ve, zakaj ga v določenem trenutku zanimajo določene stvari. Toda ko se aktivno zanima za neko dejavnost in ta zanj ne predstavlja nevarnosti, takrat zagotovo dela na svojem lastnem razvoju.
Takrat je od starša neprimerno, da ga začne zasliševati, kaj dela in zakaj to dela. Otrok, kot pojasnjuje pedagoginja, ne more odgovoriti, kako deluje njegov um.
Če nismo pazljivi, lahko zmotimo njegov razvoj in uničimo občutek neodvisnosti.
Pomoč nudimo, ko nas otrok za to prosi
Naloga staršev in preostalih, ki se ukvarjajo z otrokom, je, da mu pomagajo takrat, ko prosi za pomoč. Le tako bo njegov razvoj potekal po naravni poti.
Zato je tako pomembno, da otroci ohranjajo otroške skrivnosti zase. Če jim bodo starši to pustili, bodo ti občutili zadovoljstvo takrat, ko jih bodo prosili za pomoč, pozneje pa bodo lahko opazili tudi, “kako skrivnosti iz otroštva preraščajo v trden značaj in pravo neodvisnost”.
Preberite še:
15 poljubčkov za dober dan. Pogovor z mamo petnajstih otrok in … vdovo
Preberite še:
“Nikoli nihče ne bi smel napovedati, kaj bo z otrokom, ker ne more”
Preberite še:
“Praktične izkušnje dela dajo otroku zdravo samozavest”
