Biografski film o Jeremyju Campu je tragična ljubezenska zgodba, ki bo gledalcem vlila upanje. Z njim smo se pogovarjali in povedal nam je nekaj pomembnih stvari …
Avtor, pevec in kitarist Jeremy Camp je eden bolj znanih izvajalcev sodobne krščanske glasbe na svetu. V svoji 17-letni karieri je glasbenik iz Indiane v ZDA izdal 12 samostojnih albumov in za svoje glasbeno ustvarjanje prejel številne nagrade.
Pretresljiva je njegova osebna zgodba, po kateri so lani posneli film o ljubezni, izgubi in veri, v kinu pa si ga boste lahko ogledali maja. Prikazuje njegovo ljubezen do svoje prve žene, s katero sta se spoznala v času fakultete in se hitro zaljubila. Njuno razmerje je temeljilo na skupnih interesih in veri. Prav Melissina neomajna vera in osebnost sta Jeremyja navdihnili, da je začel svojo glasbeno pot na področju krščanske glasbe.
Preberite še:
10 glasbenih uspešnic, ki so nastale po navdihu iz Svetega pisma
Huda diagnoza
Njuna ljubezen drug do drugega je bila v polnem razcvetu, ko so Melissi diagnosticiral raka na jajčnikih. Jeremy ji je stal ob strani v vsakem trenutku naporne bolezni. Čeprav se je že zdelo, da je Melissa bolezen premagala, se je po njuni poroki oktobra 2000 rak razširil in Melissa je štiri mesece pozneje izgubila bitko z njim.
Film prikazuje težave, s katerimi sta se soočala, a hkrati kar najbolje izkoristila vsak trenutek, ki sta ga preživela skupaj. Po Melissini smrti je bila Jeremyjeva vera na veliki preizkušnji, dokler ni našel njenega dnevnika, ki mu ga prej ni dovolila brati.
Melissina vera se ni omajala niti v trenutkih najhujše bolečine in napornega zdravljenja. Vedno je zaupala, da je njena bolečina služila namenu in njene besede so Jeremyju pomagale, da je ponovno našel pot k Bogu. V njenih zapisih je našel navdih za pesem I still believe (Še vedno verjamem), po kateri je dobil naslov tudi film.
Danes je Jeremy poročen z Adrienne in je oče treh otrok.
Preberite še:
“Mami, a ti veš, da je smrt samo prehod?”
Film prikazuje dogodek, ko vam oče kupi kitaro. Kako dolgo ste že pisali pesmi, preden ste prišli na univerzo?
Pesmi sem pisal od svojega 14. leta. Moj oče je imel vedno nekje v bližini svojo kitaro, tako da sem jo samo vzel in začel brenkati nanjo. Napisal sem svojo prvo pesem, ki sem jo naslovil Set Me Free (Osvobodi me). To je bil nekakšen klic h Gospodu. Prek pisanja sem našel svoj glas.
Mislim, da je oče videl moj talent. Želel je, da ga razvijam. Nisem vedel, kaj to lahko potegne za sabo; vedel sem le, da lahko svoje srce izlijem v pesem. Ko sem šel na univerzo, sem začel igrati na različnih krajih in mislil sem si: “Dobro, Bog, mislim, da mi odpiraš vrata v svet glasbe.”
Bilo je nekako jasno – ničesar ni bilo, za kar bi se moral truditi ali naprezati, bil je le On, ki mi je odpiral vrata. Mislim, da je čudovito, ko Gospodu dopustimo, da nam pomaga. Naj On to stori. Ne odpiraj vrat sam. Mislim, da je bilo zame to zares spodbudno, ker sem ugotovil, da hodim po njegovih stopinjah in ne po svojih.
Preberite še:
Nicole Kidman: “Moj vodnik je katoliška vera”
Ko ste v filmu prvič ugledali Melisso, ste bili na odru, v soju žarometov. Kako to, da ste izbrali ravno njo?
Pravzaprav sva se srečala v biblični skupini, ampak v filmu sta bili na voljo samo dve uri, da smo lahko prikazali ta del njenega življenja. A zares sva se srečala tako, da sem jo videl med občinstvom. In njeno slavljenje … videl sem, da ima res rada Jezusa. Tako da je to točno, a kraj je bil nekoliko drugačen.
Ena prvih pesmi, ki jo v filmu zapojete, je This Man (Ta človek), pesem, ki ima globoko razmišljujoče besedilo za študenta prvega letnika. Kako ste razvili ta poetični slog?
Mislim, da so to stvari, ki sem se jih naučil od svojih staršev. Moj oče je bil namreč tudi pastor. Pesem govori o stvareh, s katerimi sem se spopadal. Šel sem skozi težko obdobje, ko sem skušal razumeti, zakaj bi Jezus to naredil.
Razmišljal sem: “Tega si ne zaslužim. Zakaj bi On umrl zame in za ves svet?” Sem razmišljujoč človek, zato sem se ubadal z vprašanjem zakaj, saj ni storil nič napačnega. Potem sem se spraševal: “Ali bi jaz to naredil? Ali bi bil pripravljen plačati takšno ceno za drugega? Če bi bil na njegovem mestu, ali bi umrl zanj?” Verjetno drži, da so za tako mladega človeka to zahtevna vprašanja, a zame je to pomenilo trenutek razpoložljivosti. V celotni pesmi se sprašujem samo: “Ali si se sploh pripravljen prepustiti?”
Preberite še:
Zelo kratek križev pot
Film prikazuje, da ste v času Melissine bolezni prosili krščanske skupnosti, pred katerimi ste nastopali, naj molijo zanjo. Kako vama je ta podpora pomagala v vajini preizkušnji?
Izjemno. Ljudje so molili na koncertih, molili na intervjujih. Bilo je res neverjetno. To je najboljša stvar pri tem, ko se skupaj zbere veliko ljudi. Pomagalo nama je, da sva lahko vztrajala v tej preizkušnji.
Melissina smrt je bila tako nenadna, da gledalca kar malce pretrese. Vam je bilo težko gledati film?
Ja, zagotovo. Melissa je prišla že do te točke, ko je sedla in rekla: “Ozdravljena sem, dobro sem.” Pridejo čustveni trenutki, ko se natančno spomniš ganljivih stvari, ki so se zgodile ali bile izrečene, in zazdi se ti, kot da bi bil spet tam. Žalost in bolečina sta bili res veliki.
Težko je, a v tem, kako sva to dojemala, sta tudi odrešenje in vera. In potem odideš proč [od filma] in začutiš upanje. Je neka točka, ko misliš, da se boš za hip kar utopil v žalosti. Težko mi je bilo gledati film in še vedno mi je.
Ni lahko gledati tega prizora in videti te bolečine. Tega morda ljudje ne bodo mogli razumeti. Seveda sem zelo vesel, da je film zunaj, saj želim, da se dotakne ljudi. Ne zato, ker je to moja življenjska zgodba, ki ni bila lahka. To je najtežji del mojega življenja. Ljudje me bodo stalno kaj spraševali in s tem se moram pač soočiti. Za to sem hvaležen, saj želim biti ljudem na voljo, je pa to odgovornost. A navdušen sem in hvaležen in samo upam, da bo film nagovoril mnoge ljudi. Zaradi Jezusa.
Preberite še:
“Biti drugačen ni vedno lahko, a okolica to vendar sprejme in spoštuje”
Ko Melissa umre, vaš lik izrazi jezo na Boga in vašega očeta vpraša, zakaj. Kako ste se izvlekli iz tega trenutka dvoma?
Naučil sem se, da je v redu, da si postavljamo vprašanja. Bogu je to v redu. Pomislite na Jezusa na križu, ki je spraševal: “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?” S tem ni bilo nič narobe, bilo je le vprašanje: “Kaj se trenutno dogaja?”
Paziti pa moramo, da z našimi vprašanji ne gremo proti Bogu. V redu je, če Bogu rečemo: “Tega ne razumem. To me boli.” On se tega ne boji. Dovolj je že velik, da bo poskrbel za te stvari in včasih lahko vidimo, kako Bog to ali ono stvar uporabi. Mislim, da je pomembno, da smo sposobni postavljati vprašanja. Biti moramo toliko svobodni, a ne smemo ostati tam.
Ljudem vedno rečem: “Ne ostanite pri teh vprašanjih.” Jezus je vprašal: “Zakaj si me zapustil?” Rekel pa je tudi: “V tvoje roke izročam svojo dušo,” kar pravzaprav pomeni, da se predaja Očetu. Mislim, da moramo vedno končati pri tem, da morda ne razumemo, a zaupamo Bogu.
Celotna pesem I Still Believe (Še vedno verujem) govori o tem, da “ne razumem in imam mnoga vprašanja, a še vedno verujem v tvojo zvestobo, še vedno verujem v tvojo Resnico, še vedno verujem v tvojo Besedo. Še vedno verujem”. Mislim, da se tu pot vprašanj sreča s potjo zaupanja.
Preberite še:
“Po izkušnji, ki sem jo imela za sabo, sem vedela, da je moje življenje Jezus”
Nekateri izmed vaših najljubših delov filma so dialogi z vašim prizadetim bratom Joshem. Kako je odnos z njim oblikoval vašo glasbo in vero?
Josh (mlajši brat, ki ima downov sindrom, op. prev.) ima preprosto vero in mislim, da ima enostavno rad ljudi. Ko sem odraščal z njim, sem vedno videl koga, ki je bil prizadet. In zaveš se, da se vedno lahko zaneseš na svojo družino. Ves čas me spominja na to, kar imam. Zagotovo zaradi Josha stvari vidim drugače.
Sta bila z Melisso vedno tako očarljiva kot igralca, ki sta vaju upodobila v filmu?
Izjemno sta upodobila najin odnos in bilo je nekako osupljivo. Težko je igrati nekoga, ki je umrl. Britt je zares prisluhnila mojemu opisu. Ogledala si je vse, kar si je lahko, in naredila je vse, kar je lahko, da bi jo natančno upodobila. Meni se zdi izvrstno. Opravila sta veliko delo in oba skupaj sta bila naravnost enkratna.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
Približajte otrokom velikonočno zgodbo prek poučnega stripa
Preberite še:
Torinski prt na ogled prek televizije in spleta
Preberite še:
Če med delovnim časom veliko sedite, upoštevajte te nasvete
